ROK ZALOKAR TRIO: Vol. 2

Samozaložba, 2016

Minila so štiri leta, odkar smo prvič opazili obetavne mladce na Klubskem maratonu. Minila so tudi slaba tri leta, odkar je trio pri hišni založbi izdal svoj prvenec, naslovljen Vol. 1. Morda se vam že svita, o kom bi lahko govorili. Če pa vam namignem še z dejstvom, da gre za jazz klavirski trio, je izbira več kot očitna. Rok Zalokar trio je ime, ki preskakuje med sinapsami, in v današnji Tolpi bumov bomo slišali logično nadaljevanje njihove prve plate, torej Vol.2. 

Da je trio Roka Zalokarja uigrana postava, ni treba posebej poudarjati, pa vseeno je to ključnega pomena pri poslušanju njihove glasbe. Sicer so bili fantje pri snovanju te plošče nekoliko manj skupaj, saj sta basist Dejan Hudoklin in klaviaturist Rok Zalokar trenutno v procesu šolanja v Rotterdamu. Tako so se z bobnarjem Jožetom Cesárjem dobili le parkrat. A vseeno se skozi celotno ploščo sliši, kako fantje resnično dihajo drug z drugim in pri snemanju tovrstnih albumov je izrednega pomena, da je zasedba stalna. Sicer je v tujini to, da neko nespremenjeno manjšo zasedbo spremljamo skozi desetletja njihovega ustvarjanja, že ustaljena pot, a za slovenski jazz prostor je tovrstna praksa prej izjema kot pravilo.

Zvok na plošči zaznamuje predvsem eklektičnost, ki zaobjema vse od liričnih arabesknih pasaž, ki temeljijo v klasični glasbi z obdobja impresionizma, pa do eksperimentalnih odsekov, ki jih  pogosto slišimo v glasbi svobodne improvizacije. Dober primer tega je skladba Prelude for Towel, Sheet and Plastic Bag, ki je še posebej zanimiva, obenem pa predstavlja tudi neko novost v zvočni krajini tria in deloma celo namiguje na glasbeno polje, ki bi ga bilo v nadaljevanju vredno raziskati. Sicer smo imeli že na prejšnjem albumu  priložnost slišati mnogo žanrov ali bolje rečeno vplivov, ki ostajajo tudi del druge plošče. Omenimo lahko zvok fusiona, pa atmosferične težnje in subtilne vpade elektronike. Slednji so na zadnji plošči tudi precej bolj prisotni in večinoma izredno dobro integrirani.

Izpostaviti gre tudi način gradnje komadov, ki je velikokrat prisoten. Trio pogosto nenadoma prekinja in posledično kombinira hitre in počasne dele, ki se žanrsko razlikujejo. Tako celoten tok glasbe poteka kot skupek delcev, ki pa jih v ozadju večinoma vendarle povezujejo neke skupne ideje. Nezanemarljivo vlogo gre pripisati tudi repetitivnosti, ki ponovno v ozadju prinaša tisto premikajočo se gonilno silo. Druga pot gradnje pa zaobjema atmosferične prijeme, kjer se večinoma okrog klavirja menja le okolje, prostor in posledično glasbeno ozračje. To nas spomni na znani trio Esbjörna Svenssona, prav tako kot tudi zadnji komad Homebound, ki nosi podoben uvodni motiv kot Svenssonova znana skladba From Gagarin's Point Of View.  

Ko je govora o Rok Zalokar triu, se v spomin kaj hitro prikrade dejstvo, da je zasedbo težko žanrsko opredeliti, a prav to triu daje samosvoj pečat. Ne gre misliti, da le zaradi mešanja različnih stilov, saj so crossoverji v zadnjim času izredno popularni, a velikokrat tudi izredno neuspešni, temveč zaradi premišljenosti in celovitosti mešanice teh raznolikih žanrov. Fantje vedo, kaj počnejo, in to se sliši. Skratka, izredno nas veseli, da se je trio odločil za nadaljevanje svoje poti in posnel Vol. 2, pravzaprav pa to niti ni tako presenečenje, saj od njih ne bi pričakovali nič manj. V naslednjih letih naj torej sledijo še Vol. 3, 4, 5, itd., razvoj te zasedbe nas namreč še posebej zanima.