Basic & Rough, 2021

Žanrska fluidnost ima včasih negativen prizvok. Mnogi pravijo, da gre za neodločnost glasbenice, kaj bi delala in kakšna muzika jo zares poganja. Z žanrskim eksperimentiranjem ustvarjalk se lahko hitro sprijaznimo, a hkrati mimogrede zapademo v kritiko »sej je kul, sam, kaj sploh je to, mislim, kakšn žanr je to«. Nismo čisto prepričani, zakaj nas zares moti, a se v takšnih situacijah vedno znajdemo nekako zmedeni. 

Zasedba, ki v nas vzbudi takšno stanje, je splitski RØLØ, ki je ta mesec izdala svoj tretji album Ponte Rosso pri novi hrvaški založbi Basic & Rough. Trio sestavljajo vokalist, kitarist in klaviaturist Mišo Komenda, bobnar Karlo Kazinoti ter najnovejši član, bas kitarist Joško Žižić. Bend je redni rezident valov Radia Študent, tako v glasbenih opremah kot tudi v intervjujih. Če bi nas nekdo, ki jih ne pozna, vprašal, kakšno glasbo delajo, pa bi verjetno kaotično odgovorili: »nek elektro pop, ki sicer ni čist elektro, mau je tudi indie, čeprav ni čist indie, ampak aveš, neki tko vmes«. 

Vsako dosedanjo izdajo RØLØ zaznamujejo kitara, bas in sintisajzer. Fuzija elektronike ter kitarskih in basovskih rifov ustvarja dobro podlago za plesanje na toplo poletno noč ob morju ali pa v zaprtem klubu v soju neonskih luči. Zasedbin pečat ob instrumentalni podobi na tretji izdaji daje tudi humor, cinizem in ironija, ter vražje, včasih celo perverzne tematike, ki so bile stalnica prvih dveh albumov - istoimenskega prvenca RØLØ iz leta 2016 ter plate HØØP iz leta 2018. Na predhodnih ploščah je bilo poleg plesnega karakterja prisotnega veliko eksperimentiranja z distorziranimi rifi in vokali, kar je glasbeni podobi dajalo precej mistično persono, zaradi česar smo imeli občutek, da poslušamo podtalni bunker pop band, kot je na primer domači balans. 

Zgodnja dela splitskega tria so prav tako plavala med šaljivimi in vsakdanjimi temami, pogosto omejenimi na eno ponavljajočo se kitico. Tako niso pripovedovali zgodb, temveč so se fokusirali na eno idejo, ki je z repetitivnostjo in uporništvom doživljala svoj vrhunec. Instrumental je poleg živahnega tona vseboval še paradoksalno depresivnega in zamorjenega, ki se ni izrazil kot dolgčas, temveč kot karizmatična intriga. Tokrat, na albumu Ponte Rosso, se trio nekoliko izogne eksperimentiranju ter se poda v bolj ziheraške melodije in prefinjene kitarske rife, ki zvenijo zelo čisto in premišljeno. Ustvarijo ambient, okrašen z mirom in jasnostjo, zaradi česar dobimo občutek, da poslušamo zasedbo, ki je že dolgo prisotna na glasbeni sceni, dobro ve, kaj publiko zares mika in kako držati njeno pozornost. 

Razlog za spremembo zvoka RØLØ je karantena. Prva dva albuma sta posneta po principu live sessionov oziroma v enem kosu. Ponte Rosso pa močneje izraža resnost in zrelost. Začasna koronska odstranitev večine distrakcij je omogočila, da fantje svoje ideje premislijo ter se osredotočijo na določene dele skladb in jih izkristalizirajo do popolnosti. Tako so svojemu glasbenemu izrazu dodali določeno težo, vendar ostali zvesti pristopu »nekaj za vsakega«, izraženem v samem naslovu izdaje. Ponte Rosso je bila namreč znana tržaška tržnica, kamor se je včasih odpravljala cela Jugoslavija po svoj del Zahoda in kjer je vsak našel nekaj zase. Kako pa potem kot člani glasbene scene najdemo mejo med tem, kaj za res je podtalna scena in kaj ni. Logičen se zdi zaključek, da če je nekaj narejeno za vse, je torej ustvarjeno po določenem vodilu in konstrukciji melodij, ki jih bo večina sprejela in ob njih zlahka đuskala. 

Glasba, ki nam je vsem všeč, očitno mora biti dobra, kajne? Lahko pa je predobra, meji na mainstream in ne gre več za vprašanje kvalitete, ampak za to, da si jo hitro zapomnimo. Večžanrskost, plesni in razvedrilni ritem, glasba, ki vsebuje elemente, prevzete z različnih smeri, melodije, ki jih jemljemo z lahkoto. Vse to je pogosto pogoj za nastanek mainstream komada, ki se bo hitro in brez težav prodajal. A je RØLØ tudi na tisti meji oziroma gre proti njej?

Ne, a zasedba ima potencial, da to postane. Na koncertih, ki se jih je udeležila recenzentka, na festivalu Indirekt ter v ljubljanski Gala Hali, je bilo vidno, da se zasedba na odru ne obnaša v skladu z mainstream normami. V performansu ni prevelike spektakularnosti, kot je na primer praksa pri zasedbi Svemirko, ki je prav tako bila del indie scene, v naletu slave pa je okoli sebe ustvarila skoraj kult oboževalcev. RØLØ se na odru obnaša introvertirano – vsak član kaže jasno osredotočenost na zvok, ki ga proizvaja in na to, kaj hoče povedati. Osredotočajo se na glasbo, ne nase kot showmane. Poslušalci razvedrilne glasbe načeloma tega ne iščejo na koncertih, glavni cilj je zabava, ki je včasih zelo odvisna od nastopa vodje zasedbe, njegovih foric, štorij. To je razumljivo, saj kot udeleženci plesne in poskočne glasbe od izvajalca pričakujemo, da se bo ujemal s tem, kar ustvarja in isto velja za vsak tip glasbe. 

RØLØ nam servirajo oboje. Glasbo, ki je sama po sebi zabavna, poskočna, plesna in humorna, hkrati pa je odcepljena od glasbenika, ki jo proizvaja. Ne glede na njihovo nezvestobo enemu žanru ter močno koketiranje z lahko zapomljivimi melodijami, vseeno ni del mainstream scene. Le obrniti se moramo k hrvaški glasbeni sceni in jasno bo, da se trio nikakor ne giblje po vodah kvazi undergrounda, kot se recimo zasedbe, ki izdajajo pri više manje zauvijek. Njihovi nastopi se ne odvijajo v velikih dvoranah, ampak pred manjšim občinstvom. Za videospote in produkcijo ne poskrbijo velike hiše, temveč mladi ljudje, ki se šele šolajo ali so na začetku ustvarjalne poti. Res je, da recenziramo njihov tretji album in čakamo na nastop, po katerem bo jasno, ali bodo fantje zaplavali v showmanovske vode, vendar se nam glede na bolj resen pristop k ustvarjanju ta ideja zdi nekako mlačna. Zaenkrat pa je jasno to, da se fantje zabavajo s svojo glasbo, ne pa s svojim sebstvom, kar nam posledično samo razloži kam spada zasedba.