Salonski: Fauna

Salonski: Fauna

Recenzija izdelka
23. 6. 2013 - 19.00

Akord / Subkulturni azil, 2013

 

Harmonike pri nas že dolgo ne povezujemo izključno z ljudsko ali narodno-zabavno glasbo. Gotovo je med najbolj zaslužnimi za tovrstno emancipacijo harmonike Bratko Bibič, ki je že v drugi polovici 70. let z bendom Begnagrad dokazal, da se z mehom lahko igra jazz, rock, impro ali še najraje nadžanrsko mešanico vsega naštetega in še česa povrhu. Bibič je pozneje tako z Madleysi kot s številnimi in različnimi projekti še naprej širil meje meha. Čeprav marsikdo med naprednimi glasbeniki omenja njega in/ali Begnagrad kot pomemben navdih in spodbudo pri lastni osvoboditvi od žanrskih spon, smo le redko slišali kak bend, ki bi se zelo neposredno navezoval na njegove postopke ali pa sam zvok.

Pravzaprav gre v tem oziru omeniti le eno zasedbo, Štefbet Rifi, ki je navezavo in črpanje iz begnagradovskih temeljev oznanjala zelo slišno in razločno s samosvojo godbo, ki je strumno prečkala meje med klasiko, namišljeno folkloro in jazzom. Ne nazadnje je bil spiritus movens te zasedbe Milko Lazar, takrat že dobro znan iz zasedbe Quatebriga, v kateri so igrali kar trije bivši begnagradovci. Konec koncev so se Quatebriga spomnili Begnagrada v neposredno naslovljeni skladbi »I Remember Begnagrad«.

Da se Begnagrada spomnijo tudi pripadniki najmlajše generacije, konkretneje leta 1990 rojeni stripar in glasbenik Domen Finžgar, pa več kot zgovorno priča prvenec Fauna zasedbe Salonski, ki jo Finžgar krmari. Sam je v roke vzel harmoniko, ob njem pa Salonski sestavljajo še Jana Arlič in Larisa Petrič na violinah, Ines Vodopija za klavirjem, Žiga Barba na pozavni, Miha Hafner na francoskem rogu in Miha Poredoš, ki brenka na ukulele.

Glede na začetku omenjenega vpliva Bibiča in njegovih projektov: zadostuje, če povemo, da je Finžgar v nekem članku kot navdih izpostavil Accordion Tribe, v katerem kakopak igra tudi Bibič. In čeprav so nam ti vplivi jasni že, ko slišimo prvi komad z albuma, so na ovitku albuma kot vplivi navedeni še kar se da raznovrstni glasbeniki od hiphoperjev Gravediggaz in Wu-Tang Clan prek Lojzeta Slaka do Angela Badalamentija in kanadskih ikon folka, sester McGarrigle, ter irskega violinista Caoimhina Ó Raghallaigha, če jih omenimo le nekaj.

Nekateri izmed naštetih so navedeni tudi kot avtorji besedil, za katere je sicer v večini poskrbel sam vodja zasedbe Salonski. Prav v petju oziroma že v dejstvu, da imajo komadi besedilo, se početje Salonskega najbolj slišno odmika od Bibičevih projektov, pa čeprav kar nekaj komadov tako nezadržno spominja na Madleyse, da imamo za hip občutek, da poslušamo Bibičevo zasedbo. Očitno je bil ta vpliv tako močan, da se mu je zasedba s podobno strukturo in zvenom nekaterih komadov najbolj jasno poklonila. Gre za občutek pogojno rečeno pokvarjene glasbene skrinjice, ki začetno temo spreobrača, ji dodaja ali odvzema, jo vrtinči in trpinči …

Salonski ta princip lepo prevzamejo, s tem da pri njih ni tako radikalnih rezov kot pri Madleysih. Dejansko nam prav pri nekaj tako oblikovanih komadih manjkajo zasuki in spremembe, preveč je ponavljanja, ki se ne razvije v kaj novega. Salonski se bolje odrežejo, ko nosilna tema ni repetitivna, saj takrat bolj do izraza pridejo številni glasbeniki zasedbe, ki v pisano godbo vnašajo raznorodne prvine. Enkrat je to piš klasične glasbe, drugič kabaretskih songov, tretjič starega šansona ali tanga. Ti utrinki so vedno le utrinki in ne prevzemajo nosilne vloge v komadih; so bolj drobceni okraski, ki razživijo in popestrijo skladbe. 

Tudi pri petju se Finžgar mestoma približuje Bibičevim abstraktnim vokalizacijam. Finžgar namreč nekatere pesmi odpoje s precej pišmevuhovskim odnosom, besedilo bolj zamomlja, požira besede in poje potiho, kar vse onemogoča razumevanje teksta oziroma ga potiska v drugi plan. Zato nas toliko bolj zasedba nagradi v doživetem muziciranju, pri katerem se giblje v širokem razponu samega odnosa do skladbe: včasih godba zveni docela orkestrirana, drugič dobimo vtis paberkovanja ali, raje, minimalistične rabe nekaterih glasbil, ki imajo bolj funkcijo nakazovanja.

Skratka, godba Salonskega veliko prepušča tudi naši domišljiji, saj zasedba nekatere komade bolj skicira kot zares razvije. Tega ne gre jemati kot pomanjkljivost, saj imajo take skladbe znotraj albuma svoj pomen in slišati je, da so namenoma strukturirane kot skice. Največji doseg Salonskega je v tem, da med številnimi jasno nakazanimi vplivi noben ne prevladuje; tudi nekaj »bibičevskih« komadov je tako v manjšini, občasni burkaški ali cirkuški štosi pa v komadih tudi niso sami sebi namen. Obenem so tudi različni slogi, ki jih bend spretno izvaja, enakomerno porazdeljeni med trinajstimi komadi.

Naj za konec tega premišljevanja o albumu Fauna povemo, da gre sicer za uradni prvenec zasedbe, ki pa je svoj prejšnji izdelek postavila na bandcamp za zastonjski download. Na tem prvem albumu, ki je dejansko zbirka na različnih koncih nastalih posnetkov, je zaznati še več vplivov. Najbolj hvalevredna odlika zasedbe Salonski pa je v tem, da je te vplive zelo premišljeno prežvečila in obdelala ter postregla s precej samosvojo godbo, ki nima enoznačnega žanrskega ali slogovnega imena in ga tudi ne potrebuje. Če bo zasedba v bodočem ustvarjanju odklonila nekatere omenjene drobne slabosti ali pomanjkljivosti, bomo gotovo čez nekaj let o tem zvoku in tej glasbi govorili kot o zvoku zasedbe Salonski. Zaenkrat pa lahko sklenemo, da je Fauna zelo dober album samosvoje skupine, ki nas na trenutke prav lepo začara in očara.

 

Salonski - Letni časi
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

Kak je pa to ena čudno huda muska!

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.