SAMUEL KERRIDGE, TAYLOR BURCH: THE OTHER

SAMUEL KERRIDGE, TAYLOR BURCH: THE OTHER

Recenzija izdelka
21. 6. 2019 - 19.00

Downwards, 2019

 

Prihod Samuela Kerridgea v klub Božidar oktobra lani je dvignil manj prahu, kot bi lahko pričakovali, no, razen tistega pod podzemnimi arkadami Mladinskega gledališča. Presenetljivo, kajti že od prvega ponujenega singla Auris Interna dalje, Kerridge v najboljšem možnem pomenu besede ostaja eden najbolj izmuzljivih likov znotraj miljeja elektronske glasbe. Pa ne gre za izmikanje intervjujem ali enigmatično persono Kerridgea nasploh, pač pa za privlačno, skrajno neoprijemljivo in edinstveno stilsko podobo produkcije tega glasbenika iz Manchestra. Da sta lokalna industrija in groba podoba tega mesta vanj vendarle vtisnili določen pečat, je bilo še najbolj očitno z njegovimi prvimi izdajami. Te so Kerridgea zasidrale pri spoštovani založbi Downwards, ki jo vodi taktirka birminghamske težkokategorne roke Regisa. Kot enega glavnih kanalov svojega umetniškega izraza Samuel koristi svojo serijo dogodkov Contort, ki v sicer konvencionalneje usmerjeno techno sceno mesta Berlin vnaša več kot dobrodošlo bizarno svežino. Da pa bi bila mera polna, seriji dogodkov pritiče še istoimenska založba.

Kerridge se je tokrat znašel pod drobnogledom s svojo novo dolgometražno izdajo, četrto po vrsti, ploščo The Other. To je ustvaril v navezi z vokalistko Taylor Burch, ki ima sicer z nekonvencionalnim duom DVA Damas tudi že sama svoje mesto v katalogu založbe Downwards, svoj glas pa je večkrat posodila tudi projektu Tropic of Cancer. Sorodna naklonjenost raziskovanju na straneh obeh akterjev je očitna tudi v individualnem pristopu k zvočnemu izražanju – ta se v obeh primerih osredotoča na projekcije širokega spektra čustvenih stanj. Tokrat je Kerridge kot osrednjo temo albuma The Other izbral distopično naracijo pesnika in pisca Jeana Cocteauja, ki v nekem govoru iz leta 1962 nagovarja družbo v letu 2000. Z lastno interpretacijo tega govora tokrat nastopi Taylor Burch, ki s krhkim in odtujenim vokalom nastavi osnovo, okoli katere Kerridge nato nalaga palete distorziranega nojza in dinamičnih ritmičnih struktur. Dodajmo, da je plošča idejno zasnovana kot zvočno-vizualno delo v razširjenem sodelovanju z režiserko Daisy Dickinson, ki multisenzorično izkušnjo kroji z zvočno odzivnimi vizualnimi podobami.

Samuel Kerridge se v svoji produkciji z delom The Other zvočno odpira, posameznim elementom omogoča več časa in prostora za zven, s to novo predstavljeno nianso pa se v kontekstu njegovih predhodnih del izriše tudi avtorjev nov obraz. Aranžmaji se zdijo zdaj bolj slojeni in prožni – visok zvočni pritisk, ki spomni na že omenjeni single Auris Interna, je izboljšan in izpiljen ter obogaten s fanatično ritmično energijo, značilno za njegov katalog iz let 2017 in 2018, konkretneje za singla The Silence Between Us ter The I Is Nothing. Adaptacija se zdi še kako logična, saj v počasnejši, bolj odprt zvočni prostor Kerridge umesti še ledene vokale Taylor Burch – ta se v govoru dotakne tem otopelosti in melanholije, kar producent stilistično odlično podkrepi s konstantnimi variacijami med počasnimi, drhtečimi bloki zvoka, hitrejšimi, bolj tekočimi polomljenimi ritmi in harmonijami, ki vzbujajo temi primeren neprijeten, srhljiv občutek.

Kerridge izvrstno uravnava tudi razmerje med ritmom oziroma drugimi elementi in je, čeprav pomaknjen nekoliko v ozadje, ves čas prisoten, kar namesto efekta udrihanja deluje zelo izčiščeno. Album The Other sicer zavrača kakršnokoli možnost nakazovanja interpretacije na podlagi naslovov posameznih komadov, ki so poimenovani preprosto po vrsti od Transmission 1 do Transmission 7.

Samuel Kerridge se je torej s svojim novim delom postavil v situacijo, v kakršni ga še nismo slišali. Delo s Taylor Burch ga je prisililo v reevalvacijo in refleksijo lastnega pristopa k produkciji in zdi se, da je Kerridge tako na novo odkril bogato večplastnost, ki je njegovo produkcijo vendarle zaznamovala že v preteklosti. A zdaj zažari v povsem novi luči, ko se namesto k surovi sili producent zateče k občutku za prostor zvočne slike – in nas denimo spomni na single Anti britanskega IDM dvojca Autechre. Album The Other gre dlje v raziskovanju zvočnih tekstur, globine in napetosti, enako pa tudi v smislu avtentičnosti glasbeneg izraza. Zdi se, da so kompromisni pristopi že tako raziskovalnega Kerridgea tokrat potisnili korak dlje, poslušalci pa smo posledično dobili še malenkost več. Kdor ga torej že pozna, bo nagrajen z izvrstno poslušalsko izkušnjo, bogato s staro Kerridgeevo patino in zloščeno za nov Kerridgeev sij. Za ostale pa je nova plošča bržkone lahko tudi zelo dober razlog za potop v njegov pretekli katalog.

 

Leto izdaje: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness