Tapebox, 2018

​

Sculpture je zvočno-vizualni konglomerat, ki je domače občinstvo že razveselil s svojim nastopom v Kinu Šiška pred dvema letoma, ko smo imeli na Radiu Študent priložnost z dvojcem tudi spregovoriti za RŠ intervju. Takrat sta imela Dan Hayhurst in Reuben Sutherland na svojem rovašu izdaj že par singličev, EP-jev in tudi en album, Membrane Pop, ki je bil za razliko od ostalih izdaj natisnjen na rumen vinil. Kar sicer zveni kul, dokler ne izveš, da so bile njune ostale izdaje pamet odpihujoči zoetropni pikčur diski. In prav Membrane Pop je dvojcu pustil grenak priokus, kar ju je za nekaj časa odvrnilo od povijanja albumov, in v tem času sta se raje posvetila krajšim sedeminčnim ploščkom, eventuelno pa sta ustanovila tudi lastno založbo Tapebox.  V vmesnem času se je Dan Hayhurst podal še na ekskurzijo v solistične vode, leta 2016 je izdal solo album Critter Party, ki se ni v veliki meri odmaknil od materiala, kakršnega Sculpture ustvarjata v duu, pa tudi sicer je na tej solo plošči Reuben sodeloval s svojim vizualnim doprinosom.

Sicer pa je album Nearest Neighbour prva izdaja po letu 2016, ko je izšel Danov solo album in ko sta Sculpture izdala sedeminčno ploščo Form Foam za nemško založbo Ana Ott. Glede na format, v katerega sta zapakirala najbližjega soseda, pa niti ni čudno, da je proces vzel nekaj več časa. Album, ki je tokrat namesto v vinilnem natisu izšel na kaseti, je namreč pospremljen z obsežnim katalogom preprog oziroma z abstraktnim grafičnim romanom, za katerim seveda stoji mastermind Reuben. Njegova neumorna repetitivna ilustracija, ki  sega malone čez rob obsesivnega, je neverjetno koherentna in izpiljena do obisti. V kar štiridesetih straneh se - z glasbeno spremljavo ali brez - lahko spustimo skozi repetitiven labirint, v katerega z vsako naslednjo stranjo zabredemo globlje in globlje. Ilustracije se sicer ne odmikajo od ustaljenega sloga njunih preteklih zoetropnih izdaj. A tokrat ne potrebujemo gramofona in kamere, s katero bi snemali vrtečo se ploščo in opazovali, kako ilustracije v gibanju oživijo. Tokrat se vse odvije v poglobljenem opazovanju prizorov, ki se na prvi pogled zdijo enaki drug drugemu, ob natančni inšpekciji pa ugotovimo, da se vsak košček, ki sprva deluje enak kot prejšnji, od tega dejansko razlikuje v drobnih detajlih. Strip nas tako kaj hitro potegne vase, posebno ob poslušanju albuma, ki stripu vlije dodatno dimenzijo in seveda tudi obratno. Reuben z vizualijami in Dan z zvočnimi vragolijami sta tu v vrhunski formi.

Sam album, ki je časovno precej radodaren - dolg je namreč kar uro in enajst minut - ponuja raznolike komade, od hitičev, ki bi jih brez zadržkov zavrteli tudi v dnevnem etru Radia Študent, kot tudi bolj abstraktne, primernejše za večerne urice, ko si privoščimo več bolj odpičene glasbe. Komad Club Interior, Beings bi se nemara dobro obnesel tudi na plesišču, pod pogojem, da bi bila publika vsaj za odtenek bolj odprta za malce bolj posebno pustolovščino. Kot že ob njunih preteklih izdajah pa se tudi z Nearest Neighbour ne moremo otresti občutka, da sta Sculpture, čeprav ustvarjata precej abstraktno in retrofuturistično glasbo, vseeno zelo pop. Njune melodijice gredo z veseljem v uho in so primerne za mnoga ponovna poslušanja. Raznorazni glitchi, piski in ostale razfukancije le še pridodajo k že tako barviti atmosferi, Dan Hayhurst namreč resnično premore neverjetno sposobnost slikanja zvočnih scen, ki nas odpeljejo na retrofuturistične vesoljske odprave ali nas potopijo v podvodno deželo, v kateri še vedno furajo barok. Plošča je skratka nerealno poslušljiva, obvezno pa je tudi poslušanje ob listanju ali vsaj scrollanju skozi njun katalog preprog.