Bokeh Versions, 2016

V tokratni Tolpi bumov se pečamo z najaktualnejšo dolgometražno izdajo v tančico anonimnosti zavitega, retrofuturistično nastrojenega filipinsko-kanadskega dub kolektiva, ki sliši na ime SeekersInternational. Ekipa, katere prve izdaje segajo v leto 2008, s prvim samostojnim celovečercem The Call From Below pa je postregla leta 2012, se lahko pohvali z že kar obsežnim katalogom eksperimentalnih izdaj pri založbah Digitalis, No Corner ter Boomarm Nation. Ob izteku minulega leta jih je z izdajo malega ploščka TrustInDigikal/IfUWantMe, s katerim je bila napovedana pričujoča dolgometražna izdaja LoversDedicationStation, pod okrilje vzela takrat ravno ustanovljena južnolondonska založba Bokeh Versions. Slednja, specializirana za moderne pojavne oblike duba ter njegovih odvodov in nekakšna duhovna dedinja leta 1977 ustanovljene južnolondonske založbe Lover's Rock, je v dobrem letu nanizala šest kratko- ter dolgometražnih izdaj, med katerimi za zdaj najbolj izstopa nocojšnja protagonistka našega osrednjega recenzentskega termina.

Kakor delno namiguje že sam naslov LoversDedicationStation, gre za album, ki se pretežno napaja na dediščini t.i. lovers rock podžanra, čigar označevalec izvira pri že omenjeni založbi Dennisa Harrisa, Johna Kpiaye ter na naših frekvencah dobro znanega Dennisa Bovella. Na kratko, gre za odvod reggaeja, čigar začetke umeščamo nekje v sredino sedemdesetih let minulega stoletja, predvsem na območje angleške prestolnice, kjer se je ravno formirala t.i. soundsystem kultura. Čeravno so bili ljubezenskih tematik pri reggaeju navajeni že prej, pa je bil ta novi fokus na apolitičnosti ter romantiki osnovan predvsem kot britanski odgovor na naraščajočo politično angažiranost jamajškega rastafarijanstva. SeekersInternational so že na svojih doslejšnjih izdajah izkazali odlično poznavanje te s čustvi nabite reggae ekspresivnosti, ki je zaradi obravnavanih tematik vzbudila veliko interesa med ženskim poslušalstvom ter rodila zvezdnice, kot sta Carroll Thompson ali Louisa Mark. 

Z inventivno rabo ritem mašin, AKAI-jevih  sekvencerjev oziroma samplerjev iz družine MPC, analognih sintov in za dub tipičnih efektov, kot so delay, tape delay in reverb, zvočni vzorci iz dediščine lovers rocka na pričujočem dolgometražcu zaživijo novo življenje, z njimi pa v novo razvojno fazo vstopa tudi sam dub idiom. Futuristične mutacije duba, sodobne elektronike in beats scene se na albumu LoversDedicationStation spletejo v impresionistični kolaž trinajstih omotičnih produkcij, ki iz ene v drugo prehajajo gladko kot poglavja kakšnega sapojemajočega romana. Skladbe, ki sicer premorejo neko albumu intrinzično avro, same stojijo kot nekakšen intertekstualen pastiche zvokov, samplov in ritmov raznoterih izvorov. Poleg že večkrat omenjenih lovers rock samplov se v štiklih najdejo premišljeno umeščeni fragmenti soula, terenskih posnetkov, filmskih dialogov iz menda jamajških filmov in drugi zvoki neznanih izvorov. Rdeča nit vseh teh produkcij pa je nekakšna zakajena, sublimna atmosfera, ki poslušalca ob konzumaciji na slušalke v svoji fragmentarni, impresionistični naravi za trenutek izolira od vsakdanjega izkustva.

Skoraj vse skladbe, z izjemo ambientalnih intermezzov ala ForkedTongues ali StillUgly!, gravitirajo okoli repetitivnih nosilnih motivov. Kot reprezentativno moramo tu omeniti uverturo LoversDedication. Skladba je osnovana okoli zankanega vokalnega vzorca, izrekajočega verz "this is lovers' dedication". Na z reverbom in delayem močno obdelan verz kolektiv fluidno vpenja in odpenja ritmične ter sintovske melodične vzorce. Čezenj izmenično vpeljuje različne filmske dialoge in tako ustvarja že omenjen občutek izoliranosti in dislociranosti, vse dokler nas besede "don't worry // you don't cry // i'll do it for you" ob zvokih menjajočih radijskih frekvenc ne privedejo do nekega zaprašenega lovers rock sampla, ki nas neopazno pripelje do sledeče WakeUp!Dub. 

Tudi v nadaljevanju se forma produkcij kolektiva SeekersInternational ne oddalji od prvotno zastavljenih okvirjev, kar nas vsaj pri poslednjih treh komadih že nekoliko zmoti. Produkcije, pri katerih se zvoki pojavljajo, izginjajo in vnovič vračajo kot sončni žarki na oblačen dan, zaradi ekstenzivnega poigravanja z efekti zvenijo kot bi bile potopljene v nekakšno plazmo nostalgije. Zaradi inventivnega pristopa k kompoziciji pa iz njih kljub temu zeva nekaj modernega, predvsem pri štiklih kot SaturdayNiteDrive ter OverGirlX, ki zaradi bolj izoblikovanega ritmičnega skeleta v spomin prikličejo aktualne trende na področju beats scen. Zato nas tudi asociacije na nekatere starejše produkcije izpod prstov Flying Lotusa ali kakšnega Blockheada ne bodo presenetile.

Kot dadaistični kolaži Hannah Höch ali pri nadrealizmu navdahnjena fragmentarna kompozicija Josepha Cornella se tudi album LoversDedicationStation, ujet v dezorientirajočo, zamegljeno, analogno zvenečo lo-fi dub estetiko, pred nami odvrti kot foto album reminiscenc, kolaž številnih impresij, fragmentov izrečenih idej in neizrečenih ljubezni. Na njem je vselej nekaj nostalgičnega, nekaj nekoč ujetega na magnetofonski trak in pozabljenega v kleti na dnu škatle pod kupom Playboyev letnikov 1981 ali 1982. Hkrati pa se nam v času, ko nas medijsko generirane podobe vse bolj izolirajo od fizične resničnosti, nudi kot sredstvo eskapizma – kot džoint sredi stresnega sončnega dne, ki nam za trenutek dovoli fragmentaren pogled na tu in zdaj.