Sensate Focus, 2013

Hyperdub, 2013

Tokratna Tolpa bumov gosti dve kratkometražni izdaji. Prepogumno bi bilo sicer reči, da gre za dve zelo povezani mali plošči, verjamemo pa, da lahko vzporedno poslušanje nakazaže določeno zvočno paralelo. Sensate Focus 1.666666666 je že šesti v vrsti dvojčkov produkcij, ki jih Mark Fell niza v zadnjem obdobju dobrega leta dni. S to zadnjo 12-inčnico Fell v sodelovanje potegne dobro znanega Sasuja Ripattija aka Vladislava Delaya, s katerim izrišeta morda najmočnejši par dosedanje linije Sensate Focus, z drugim komadom Y pa verjetno celo eno najboljših elektronskih produkcij letošnjega leta.

Z druge strani Laurel Halo na novem EP-ju za Hyperdub tako nadaljuje kot tudi radikalno reže svojo glasbeno narativo tistih nekaj let produkcije elektronske glasbe, ki so za njo. Halojeva tukaj abruptno prekinja z glasbeno motiviko, ki je peljala njen lanski „album leta“ „debut“ Quarantine. Odprcala je za nastopanje nepraktičen vokalni inštrumentarij in se odpovedala računalniškemu okolju kot ključnemu dejavniku distribucije idej. Behind the Green Door nam vrača ritmičen drive z zgodnješih EP-jev in outputa kot King Felix, vendar v novi - bistveno bolj fokusirani maniri.

Pri fokusu naj zato začnemo našo zgodbo paralele dveh izdaj, ki okupirata današnji prostor Tolpe bumov. Fellovo imenovanje projekta namiguje na serije vaj, ki so v „strokovni“ praksi seksualne terapije poznane kot Sensate Focus. V iskanju rešitev disfunkcij parterskega spolnega življenja je poanta teh vaj postopno fokusiranje intimnega odnosa mimo „ciljnega“ vedenja posameznika na misiji orgazma. To Fellovo imenovanje bi lahko interpretirali na veliko načinov, tudi glede na nadaljnje podnaslavljanje posameznih edicij skozi spuščajočo se serijo števil – od 10 navzdol. Spet pa tudi Laurel Halo svoj Behind the Green Door sama vpenja v kontekst spolnosti ali tistega, kar je najti seksa v ritmični elektronski muziki.

Nakazana seksualna nota obeh izdaj nas morda lahko odpelje dlje v duha muzike, ki se je tukaj lotevajo Fell, Rippati in Halojeva. Tako na 1.666666666 kot na The Green Door najdemo podobno čiste kompozicije, četudi se same zvočnosti jasno razlikujejo že po metodah reprodukcije. To čistočo najpogosteje opisujemo kot hladno, klinično, temačno, vsaj delno nedostopno. Vendar so ambicije avtorjev na teh ploščah pravzaprav izjemno družabne. Fell se skozi serijo Sensate Focus z oddaljevanjem od vrtoglave kompozicije genrativnih sistemov zelo očitno poskuša na neki način približati nazaj srcu ritmike in groova, iz katerih ne nazadnje izhaja. Laurel Halo pa v drugačnem loku preizkuša telesno/plesno funkcionalnost, preizkuša živ – vsaj delno analogen – setup, prek katerega se nato spušča v pragmatičen – prostorski – klubskemu kicku in basu predan sound design, namenjen gibanju.

Tisto seksualno je tu pozitiven emanenten potencial skupnosti – intimnega in usmerjenega navzven. Fell tukaj zadrži radikalnost in značilno zvočnost, vendar jo križa z metodami, ki njegovo glasbo napravijo dostopnejšo. V svoj svet spušča druge, tukaj Ripattija, ki se vključi kot v fantastični viziji. Injecira tudi konkretne vplive, ki na 1.666666666 spominjajo tako na aktualne plesne smernice z footwork vokalnim seckljanjem ter ritmiko kot na izvore v dnevih 2-step Garaga. Laurel Halo svoj ritem fokusira v plesišče in gibanje, a ga obenem oblikuje tudi v smeri poslušalca zvoka. Poskuša torej dvojno funkcionalnost.

Kar potemtakem druži obe izdaji, je brezkompromisen fokus, ki ga locirata (nikakor pa ne vtikata) v specifično funkcionalnost „sleš“ seksualnost ritmičnih plesnih muzik. Rezultat je intimen, se sicer odreka ne-posredovani katarzi hedonizma kluba in postelje, vendar pa s spuščanjem v elementarne generične prvine elektronskega ritma in njegove konkretne prostorske - zvočne ter telesne vplive na meji pozitivnega poziva k druženju - s tem spuščanjem sega k vam, k plesalcem, k soljudem. Lovi vas in ponuja veliko ...