SubPop, 2017
 

Leta 2009 je svoje seme vzklil čislani futuristični raperski dvojec Shabazz Palaces, katerega protagonist je legendarni Ishmael Butler, v devetdesetih bolj znan kot šef jazz hip hop kolektiva Digable Planets, s katerimi je nastopal pod imenom Butterfly. Ob njem v tem eksperimentalnem, alternativnem in deloma tudi avantgardnem hiphop dvojcu najdemo še multiinštrumentalista Tendaia »Babo« Maraira, sicer sina mbira legende Dumisanija Maraire. V projektu Shabazz Palaces fanta nastopata pod imenoma Palaceer Lazaro ter Baba, Lazaro pa nam ob vsakem projektu pripravi še zajeten scenarij, ki mu vsak njun projekt vestno sledi.

Seveda gre za bolj kot ne močno s fantastiko navdahnjene in podprte scenarije, ki v svet fantastike mešajo refleksijo vsakdanjega življenja na zemeljski obli in predvsem v domači Ameriki. Tokratna zgodba govori o Quazarzu, čutečem bitju iz drugega planeta, ki je bil odposlan na naš planet Amurderca, kjer naj bi zapisoval in raziskoval glasbo in ljudi. Quazarz ugotovi, da se v našem svetu nikakor ne počuti udobno ter navkljub vsej brutalnosti, prostranosti in določenim zanimivim stvarem ostaja nad našim planetom neimpresioniran. Znova črpa iz znanstveno-fantastičnih del svoje sopriimkarice Octavie Butler ter iz del avtorice Andre Norton in Richarda K. Morgana, s svojimi odvodi in dodatki pa vse skupaj plemeniti še z lastno domišljijo ter afrofuturizmom. Scenarijev smo vajeni s prejšnjih projektov, glasbeno pa je projekt tokrat vsaj tako ekspresiven in drzen kot dosedajšnji podvigi dvojca.

Zgodbo sta fanta tokrat zapakirala v kar dve, sicer ločeni, a scenaristično enotni plošči Quazarzov, ki v eni zgodbi in klasičnem samosvojem ter raziskovalnem tonu dvojca gradi na že znanih in utečenih mehanizmih Shabazzov. Njuna zvočna kulisa je tako zopet grajena na manipulaciji vokalnih vzorcev, skozi katere preko sekvencerjev, računalnikov, ritem mašin, samplerjev, z veliko manipulacij ter obilico efektov, odmevov in svobodne jazz forme ter s ščepcem clintonovskega funka in klasičnega hiphopa Palaceer polaga svoje afrocentristične poglede na sodobno Amurderco oz. Ameriko. Prek bizarne, temačne, zastrašujoče, abstraktne naracije v stilu, ki bi ob menjavi scenarija in drugačnih podlagah lahko zvenel kar klasičen boom bap hiphop devetdesetih, pa se Palaceer v paralelni verziji življenja spotika ob tehnološke in (brez)osebnostne zanke današnjih dni.

Prvi Quazarz, ki nosi podnaslov Born on a Gangster Star, je zlahka njun za širše množice najbolj direkten, dosegljiv in privlačen projekt, ki kljub manjši površinskosti prinaša pester in zanimiv material. Gre za najbolj ravno in z najmanj preskoki delano ploščo, ki sta jo fanta z nekaj nove tehnologije posnela v Seattlu v samo dveh tednih. Tako sta izstopila iz konfortne cone in ustvarila ploščo, ki ponuja več všečnih, zasvojljivih zvokov in najmanj rine v svet improvizacije in eksperimenta. Zatripani zvoki, vseobsežni efekti, umazane baslinije, odtujen distorziran vokal in mestoma precej repetitivne zanke, v katerih se pojavljajo celo godala, nas skozi svet produkcije, grajene bolj na občutkih kot na globokem liricizmu, vodijo skozi doslej najlažji in najbolj na prvi posluh poslušljiv album Shabazzov. Vse to je toliko bolj zanimivo, ker naj bi material v osnovi služil zgolj za bonus skladbe na albumu, še bolj pa je zanimivo, da se skozi deloma improvizirani lo-fi kot gosta precej nepričakovano in zelo mimobežno pojavita Thundercat in Thaddillac.

Drugi del Vs. The Jealous Machines je obdan z medzvezdnim, intergalaktičnim pripovedništvom in temelji na veliko večjem eksperimentu, čudaški produkciji, cinizmu in tesnobnih besedilih ter nas sili k večkratnem poslušanju detajlov. Za razliko od Gangster Starja je bil Vs. The Jealous Machines ustvarjen veliko bolj preračunljivo, saj sta s producentom Sunnyjem Levinom ploščo ustvarjala ob večkratnih načrtovanih izletih v Južno Kalifornijo in jo gradila ter obdelovala precej mesecev. Palaceerjeva naracija, v kateri z begom v fantazijsko-fikcijski svet nastopa proti človeškemu vsakdanu, je na drugem albumu nadrealistična, resnična in povsem absurdna hkrati.

Besedila so slikovita in nam puščajo veliko odprtega prostora za lastno interpretacijo. Poslušalec se sooča s položajem Afroameričana, z raperskimi antiheroji in našimi najljubšimi raperji, s kvazi heroji v današnjem internetnem okolju, s tehnološko odvisnostjo, z odtujenostjo, s sledilci in sledenjem, s sodobnimi trendi vključno z mumble rapom, z absurdom ameriške politike in ranljivostjo družbe, avtorja pa parodično prevprašujeta svet orožja, rase in zabave. Palacero klasična življenjska vprašanja postavlja v nov kontekst z nekaj humornimi vpadi, kopico referenc in poimenovanji velikih imen današnjega časa in trendov, kot so recimo Kanye, Migos, Drake ali Game of Thrones, hkrati pa direktno naslavlja tudi vprašanja digitalizacije naproti vrednotam.

V skupnem seštevku gre zvočno za precej psihedelični in kozmični potep po svetu Shabazzov, v katerem presenetljivo umanjka mbira, v ospredje pa prihajajo različni strašljivi zvoki ter čudaške in hladne klavirske zanke. Standardno strukturo spreminjata v neko bolj instinktivno svobodno formo lebdečih in čemernih klaviatur, večkrat spreminjajočih se harmonij, premišljenih ritmov, vseprisotnih tolkal in nelagodnih temačnih godal, ki vedno puščajo veliko prostora za raznorazne improvizirane izlete.

Inovativni, domišljijski Sun Rajevski potep po mešanem svetu analognega z digitalnim predstavlja doslej najbolj koherenten projekt Shabazz Palaces. Gre za nezavedno rapersko space opero tega časa, na kateri se skriva izrazna mešanica zelo surovih in bolj gladkih linij, po kateri bi zlahka nastal tudi zanimiv film. Duh free jazza, improvizacije in iskanja poti skupaj z neklasičnim vzorčenjem ostaja rdeča nit, le da je tokrat zaradi preteklih del njuna zvočna slika že malce bolj pričakovana, tragika obeh delov pa malce manj strogo osmišljena. Quazarz na popotovanju po našem planetu poiskuša svet na novo paradigmatsko rekonstruirati. Rezultat tega je vidna odtujenost od raziskovanega planeta, ki ustvarja navkrižje zvokov, in ki poslušalcu ne dopuščajo površnega poslušanja, marveč ga ženejo k pozornemu poslušanju tega konceptualnega in artistično dodelanega projekta. Skupek obeh novih albumov je za odtenek manj veličasten kot njuna prejšnja dela, a vsekakor še vedno ponuja vrhunski potep po raziskovalnem in ekspresivnem hiphopu.