Silence: Musical Accompaniment for the End of the World

Silence: Musical Accompaniment for the End of the World

Recenzija izdelka
7. 7. 2012 - 19.00

The Pekinpah Association, 2012

 

Apokaliptično in hkrati izumetničeno naslovljeni album Borisa Benka in Primoža Hladnika – torej Silence – je samosvoj in izpopolnjen izdelek, ki ga dobivamo približno osem let po njegovem uradnem predhodniku. Čeprav sta Benko in Hladnik znana po svojem perfekcionizmu, pa ta čakalna doba nikakor ni pomenila ustvarjalnega zatišja, saj sta kot Silence medtem prispevala vsaj še glasbo za nekaj gledaliških oz. plesnih predstav in mimogrede sodelovala z Laibach na albumu Volk. Pred kratkim sta denimo pripravila glasbo za koprodukcijsko predstavo Avdicija za življenje, kjer sta ob njiju igrala še naš harmonikar Marko Brdnik in japonski kitarist Katsunori Takayama. Kvartet se je odlično ujel in ustvarjal mehko valujočo elektro-akustično zvočno kuliso.

Musical Accompaniment for the End of the World, izdan ob stoti obletnici najbolj znamenitega brodoloma, je premišljen in izpopolnjen izdelek, ki je dozorel iz vseh prejšnjih glasbenih izkušenj Silence. Dadaistična avantgardnost, ki se je pri nekaterih starejših vzornikih Silence dobro spajala z jezno temačnostjo – denimo pri Ultravox ali Cabaret Voltaire –, sta Benko in Hladnik s časom pretočila v neskaljeno, eterično melanholijo, kot smo jo v bolj shizofreni obliki slišali denimo tudi pri Anne Clark. Njuna glasbena spremljava za konec sveta nosi v svoji izpiljeni podobi destilirane songovske sledi, njen skrajni intimizem pa je v nezapolnjenih mestih, ki možnosti orkestracije zgolj nakazujejo, hkrati podučen tudi z izkušnjo pisanja za večje zasedbe. Filmski občutek za prostrano, nadvse zračno pokrajino še najbolje opisujejo namišljeni odtenki ene same barve, namreč bele. Ko ta širina dobiva čedalje bolj neposredne navezave na majhnost posameznika, ji Silence dodaja še toliko bolj izrazito globino, iz katere pravzaprav sploh izhaja – Silence prav z ustvarjanjem kar se da izpopolnjenega, celo visoko estetiziranega videza pripravlja izhodišča za subtilna preseganja tistega, česar ni mogoče preseči.

Na albumu Musical Accompaniment for the End of the World je vsak ton na svojem mestu, vsak šum je logično, hkrati ustvarjalno in nujno nadaljevanje prejšnjega. Glavnino zvočne tvarine predstavljata dva klavirja, igrata ju v glavnem Igor Vićentić in Sašo Vollmaier, ki igrata všečne, domišljene melodije. Njihovo prepletanje se dopolnjuje v bogatem kontrapunktu in tako ustvarja krhko mrežo z mnogimi premišljenimi praznimi mesti, ki zagotavljajo visoko stopnjo sugestivnosti. Ta je zaokrožena s prepoznavnim, občasno vendarle preveč grlenim vokalom, ki je premišljeno položen v kopaste zvočne oblake, iz katerih v bistvu niti noče preveč izstopati. Teksturo bogatijo mojstrski elektronski zvoki, dodani z največjim občutkom. Celota deluje kot minimalizem Philipa Glassa, cepljen z romantiko Roberta Schumanna: minimalistični vzorci in melodične linije so obenem slišati preprosto, a so v resnici v svoji funkcionalnosti nadvse kompleksni in močno estetizirani, s čimer se približujejo sodobnim ustvarjalcem, kot je denimo Dustin O'Halloran.

Prav ta estetiziranost, ki v odrskem kontekstu kot spremljava za predstavo deluje nevsiljivo – kot podlaga, ki ohranja obljubo, da bi tudi sama zase ostala zanimiva –, pa je v resnici tako dovršena, da ji nemara manjka nekaj več primesi raznolikosti. Melanholična lepota albuma Musical Accompaniment for the End of the World je njegova glavna vrlina, a tudi morebitna pomanjkljivost: ker je tako samozadostna, nima prave možnosti za razvoj. Namesto tega so harmonske premene še toliko bolj subtilne, skoraj prikrite, saj v tem kontekstu šteje dobesedno vsak ton. Album je gotovo najboljši med samostojnimi albumi Silence, sicer pa je Benkovo in Hladnikovo delo za gledališče s svojo nekoliko bolj eksperimentalno in eklektično naravo, ki se od songovske strukture ne odmika preveč, še boljše.

 

Silence - Death is New York
Leto izdaje: 
Avtorji: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness