Sleater-Kinney: The Center Won't Hold

Sleater-Kinney: The Center Won't Hold

Recenzija izdelka
2. 9. 2019 - 19.00

Mom+Pop/Caroline International, 2019

 

Nove albume prelomnih zasedb, kakršna je Sleater-Kinney, običajno le stežka dojemamo in obravnavamo neobremenjeno, torej brez nenehnih primerjav z bendovimi zgodnjimi deli. S tem imamo mnogi težave tudi tokrat, ko omenjeni portlandski trio po desetletni pavzi izdaja že svojo drugo ploščo, potem ko je leta 2015 led prebil relativno lepo sprejet album No Cities To Love. Še vedno je namreč jasno, da ima velik del zainteresirane javnosti z bendovo glasbo preveč preteklosti, da bi z njo lahko sproščeno ustvarjal prihodnost, v takšnem ozračju pa predvsem velja, da vsak manjši zaplet hitro razblini krhke fenovske iluzije. 

Plošča The Center Won’t Hold pravzaprav predstavlja nov kvaliteten dodatek k bendovi impresivni diskografiji, a je bila do neke mere že v osnovi talec okoliščin, ki niso bile nujno neugodne, so pa imele potencial, da našo pozornost preusmerijo stran od same glasbe. Prvi takšen detajl je bilo tokrat že sodelovanje s producentko Annie Clark, bolj znano kot St. Vincent, ki se je po eni strani sicer zdela idealna izbira za bendov pomik v sodobnejše, subtilno elektronske vode, a se je po drugi strani slutilo tudi strah, da gre za relativno prisiljeno, nenaravno zavezništvo, ki bo bendu vzelo vsaj del kitarske ostrine, podobno kot so zelo mešane rezultate denimo prinesla visokoleteča sodelovanja Arctic Monkeys z Joshom Hommejem oziroma Arcade Fire s Thomasom Bangalterjem iz dvojca Daft Punk. Za odtenek bolj spoliran, radijski zven tokratne nove glasbe Sleater-Kinney so nato potrdili tudi prvi singli, ki so kapljali v preteklih mesecih in sicer niso v celoti razočarali, nikogar pa niso niti zares zmočili. Najhujši udarec fenovskim pričakovanjem pa je nato le nekaj tednov pred izidom zadala bobnarka Janet Weiss, ki je bend po dolgih letih zapustila, v izjavah ob tem pa nakazala, da niti sama ni povsem zadovoljna z njegovo novo usmeritvijo.

Na srečo je bil album dotlej že dokončan, a je odhod vplivne bobnarke kljub temu nakazal prej nesluteno negotovost Sleater-Kinney na novi poti. Da so razmerja moči v triu po petindvajset letih kariere zdaj zares premešana, vsaj delno potrdi tudi album, ki od bendovih predhodnih izdaj ne odstopa le z bobnarkinimi manj izrazitimi deli, temveč tudi z relativno omejeno prisotnostjo impresivne vokalistke in kitaristke Corin Tucker. Težava sicer niti ne tiči v tem, da bi bila druga vokalistka Carrie Brownstein kakorkoli slabša, temveč v tem, da je ključno sestavino bendovega uspeha vedno predstavljala prav dinamika med obema pevkama-kitaristkama, ki je, podprta tudi z njuno romanco in kasneje z bolečino razhoda, punci postavljala ob bok ključnim frontduom v zgodovini rock’n’rolla. Kar bendovi feni torej pri novih skladbah pogrešamo in kar album vendarle res spusti stopničko nižje od večine starejših, je prav odsotnost zapletanja in prepletanja glasov in kitar obeh frontžensk. S tem namreč Sleater-Kinney izgubi del značilne kaotičnosti in živahnosti, ki je zaznamovala njegove najboljše komade, od One More Hour do Get Up do Entertain

Tako ni presenetljivo, da vrhunce plošče predstavlja nekaj primerov, ki vendarle delujejo izrazito sodelovalno, poleg tega pa bend tokrat nepredvidljivost in samosvojost večkrat še vedno razkaže z besedili. V teh osebne izpovedi prefinjeno meša s političnim, ob tem pa ne manjka referenc na aktualno politično situacijo v ZDA in na vlogo žensk znotraj mizogine rockovske scene. Bend, ki je v devetdesetih predstavljal ključno ime gibanja Riot Grrrl, neke vrste soundtracka tretjega vala feminizma, svoje aktivistično poslanstvo v tem obdobju sicer delno izpolnjuje že s samo prisotnostjo na sceni, predstavlja namreč praktično prvi oziroma vsaj najopaznejši primer dekliške rock skupine, ki svojo popularnost in relevantnost uspešno ohranja več desetletij, torej tudi globoko v svoja srednja leta, kar je ženskam v svetu šovbiznisa običajno še dodatno oteženo. 

Ploščo The Centre Won’t Hold je torej treba uživati tudi skozi prizmo stanja ameriške družbe. Tako se izkaže, da niti ne gre zares za manj vitalen, aktualen izdelek, kot smo jih od benda vajeni. Ob naši fanovski nostalgičnosti je poleg tega sicer nujen poudarek, da tudi v primerih nekaterih plošč bendove zlate dobe ni šlo za popolne, skrajno konsistentne izdelke, kot se jih romantično predstavlja danes. Poleg tega je zavajajoč tudi pogled, ki tokratno aranžmajsko in produkcijsko usmeritev benda predstavlja kot povsem novo, saj je njihove pesmi v smer jasnejše strukturiranosti in tudi new-wavovske melodike popeljal že vsaj album Woods leta 2006, čeprav je takrat res vse delovalo še bolj surovo in energično.

Morda torej res velja, da je nova plošča bendova najslabša, a je ob tem nujna opomba, da gre hkrati vseeno za eno izmed boljših rockovskih plošč letos in za relevanten glasbeni dokument časa. Kritike albuma so tako v dobršni meri že tudi odraz kolektivne nostalgije, ob kateri lahko hitro spregledamo, da gre za pogumen bendov korak vstran, ki prinaša nekaj vznemirljive nove glasbe, predvsem pa zasedbi v tej zreli fazi kariere ponovno odpre neslutene nove horizonte. 

 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness