21. 4. 2024 - 19.00

Sons od Viljems: Lithospheric Melodies

Audio file
Vir: Naslovnica

Disasters By Choice Records, 2024

 

Sons of Viljems je v Londonu delujoči dvojec, ki ga sestavljata kitarist in vokalist Andrea Giommi ter Nejc Haberman z basom in sintetizatorjem. Angleško-slovenska naveza obstaja in ustvarja okoli pet let, za seboj ima kratek istoimenski debitantski izdelek iz leta 2021 in dolgometražni prvenec Lithospheric Melodies, ki je izšel marca letos. Glasbenika se z ustvarjanjem najbolj poglabljata v ambientalne odtenke, podkrepljene z dronovsko atmosfero in nu jazzom. Precej prisotno je tudi pripovedovanje z inštrumentalnimi podobami in kreiranjem zvočnih krajin, ki vabijo h cinematični izkušnji in vizualizaciji slišanega.

Zgodba albuma Lithospheric Melodies se začne grobo, okorno, neprijetno, celo brezdušno. Basovske linije dominantno ustvarjajo temačno atmosfero. Prevladuje mističnost, ki odpre pot intrigi, podobna tisti v kriminalkah, trilerjih in dramah. Počasi prispemo do hipnotično-evforičnih krajin, v katerih glavno besedo prevzame kitara. Začetna temačnost se prevesi v igrivo krautovsko pripoved, iz katere na površje priplava nežen vokal, ki pleše naprej s kitarskimi rifi. Dogajanju se nato postopoma priključijo elektronske modulacije, ki poudarijo svilnatost vokala. Po sprehajanju skozi hitrejše in nekoliko bolj entuziastične odtenke se nekje na sredini albuma pripeljemo do postajališča, ki ga prevevata občutek umirjenosti in minimalizem. Ti dve lastnosti prevladujeta skoraj do samega konca, včasih pa se pomešata z bluzovsko zasnovanimi melodijami. Na koncu zgodbe Lithospheric Melodies je ritem nekoliko hitrejši, album pa se zaključi linearno.

Audio file
9. 4. 2024 - 12.00
Svojat, Haiku Garden, Srd, auto, Chili Space 18, Kultivator, Sons of Viljems

Prvenec dvojca Sons od Viljems je igra grobosti in rahločutnosti. Prehodi med skladbami so minimalistični, toda nikakor minimalni. Zvok najbolj podpirajo bas kitara in vesoljske sintovske modulacije. Jazz, žanr, iz katerega oba glasbenika izhajata, je dominanten in nenehno prisoten, jazzovsko nenastrojena kitara pa v ta zven vnaša vzvratno, bolj krautovsko zvočno podobo, na presečišču med okorno mehaniko in elegantnim plesom. Izvedbo albuma si lahko zamislimo na različnih prizoriščih in kot del različnih medijskih vsebin. Glasbo poslušamo zlahka, zadostí lahko različnim okusom, četudi elektronsko ustvarjenim koščkom pogosto ne zmanjka zahtevnosti.

Posamezne komade lahko postavimo v različne kontekste, v abstraktnejše okolje, pa tudi v bolj ziheraški pristan priljudnejših melodij. Tak pristop lahko razumemo z različnih vidikov. Morebiti umetnika eksperimentirata in v vodah klasičnega jazza poskušata najti lasten kotiček abstrakcije in ga razviti do mojstrstva. Po drugi strani lahko gre za ustvarjalni začetek, pri katerem sta popolnoma neobremenjena v sledenju zvočnim predpisom. Morebiti se je iz eksperimentiranja razvila linearna fabula, morebiti gre tudi za to, da je mešanica med transparentnostjo in surovostjo nekaj, kar bosta Sons of Viljems raziskovala še naprej. 

Ne glede na to, da ob poslušanju nenehno hrepenimo po vizualni podobi oziroma se ta kar sama izrisuje, ne moremo reči, da je album Lithospheric Melodies primeren za filmsko glasbo. V izvedbi in strukturi je namreč sebičen in dominanten. Zvok ob poslušanju spontano zadobi vizualno podobo, toda ob sobivanju z dejanskim vizualnim delom bi njegova dominantnost prevladala nad, denimo, filmom. Pogosto takšno glasbo poslušamo ob vizualni spremljavi, toda pri glasbi dvojca Sons of Viljems bi bilo to brez dvoma odveč. S premišljenimi in natančno dodelanimi ritmičnimi strukturami in prehodi sta glasbenika dokazala, da je lahko zvočna podoba sama zelo močna pripoved.

 

Leto izdaje
Avtorji del

Prazen radio ne stoji pokonci! Podpri RŠ in omogoči produkcijo alternativnih, kritičnih in neodvisnih vsebin.

Dodaj komentar

Komentiraj