samozaložba, 2023

Letošnji marec je na slovenski metal sceni postregel z dolgometražnim prvencem domače death metal zasedbe Sovrag. Če se znajdemo po najmanj zahtevni in iznajdljivi recenzentski poti, bi se lahko takoj obesili na pridevnik perfektno. Pa storimo tako. V predvajalniku je torej album, poimenovan Perfect Form from Chaos Born, ki seveda ni perfekten, je pa zelo dober, velikokrat pa zaradi pomanjkljivosti, torej tistega, kar bi angleško opisali kot »imperfect«, tudi precej unikaten – vsaj v oziru domače metal scene. Pa začnimo.

Najprej vas bo zadel zvok, ki je popolnoma netipičen za leto 2023, kaj šele za death metal, kot ga poznamo danes. Ko poslušate drugi komad, Septic Tenk, je takoj jasno, da bi že ta skladba lahko odvrnila vse tiste, ki stavijo na spolirano zvočno sliko, ki dominira na današnjih death metal albumih. Ker zveni kot miks, ki ga bendi naredijo prej za demo kot pa za album. In v primeru prvenca zasedbe Sovrag je to dejansko super, ker nas takoj opomni, da je pravi čar starošolskega death metala prav v tem – v surovosti, ki pa je ne smemo pri dotičnem albumu benda Sovrag enačiti s pojmom primitivnosti. Ker Sovrag nimajo primitivnega zvoka – ne, so celo presneto bogati v svoji zvočni sliki. In zelo melodični. A kljub veliki dozi melodičnosti vseeno igrajo prav starošolski death metal, ampak bolj tistega evropskega, malodane skandinavskega, in to od tistih bendov, ki si niso mogli privoščiti snemanja v kultnem švedskem studiu Sunlight.

Poslušanje tega albuma je časovni stroj, ki poslušalca odpelje v death metal podzemlje zgodnjih devetdesetih let. Občutek je točno tak, kot je bil takrat – umazana zvočna slika kot kontra spoliranosti, ki je odvrnila pravoverne poslušalce death metala in jih usmerila k umazaniji drugega vala black metala. Masivnost zvoka, ki napada tako zvočnike kot dušo. Vse skupaj deluje prav mrko, kar naslika že sama naslovnica. Opus, ki ga ne boste slišali na lestvicah hitov, bend, ki ga posluša manjša skupina samooklicanih izbrancev – ta plošček prav kliče k temu, da bo sčasoma našel svojo pot v tisti obskurni underground, kjer bodo njegovi sledilci elitistično trdili, da je to the real deal.

A takoj razjasnimo, da prvenec zasedbe Sovrag ne cilja in ne računa na nostalgičnost. Je bolj poklon preteklosti, tribut stari šoli, vsekakor pa prekleto dober album. Čeprav zaradi melodičnosti kitar takoj pomislimo na Amon Amarth kot referenco, je primernejša referenca prvenec Švedov Vomitory, album Raped in Their Own Blood, k čemur kličejo kitarski rifi, ki črpajo tako iz glasbe Slayer kot Cannibal Corpse oziroma Morbid Angel. Tu je tudi boben, ki je lahko čisto thrasherski, a na drugi strani ponudi kakšen primitivnejši blast beat, čeprav se zdi, kot da sta osnovi za ritem enostavnost in počasnost, a hkrati rušilnost angleških legend Bolt Thrower.

In nato je tu prevladujoče kruleči vokal, ki v svoji monolitnosti velikokrat spomni na prvenec švedskih Hypocrisy zaradi kombinacije kruljenja, podloženega s kričanjem, in tudi na pozabljeni dragulj ameriškega death metala, Disinter, ter kultni album Demonic Portraiture. Vse to razberete že v prvih dveh komadih, Septic Tank in Into the Fire.

Tretja skladba, naslovljena Shadows, je tista, v kateri je opazno, da je pred nami bend, ki zna precej presenetiti. Ponudi namreč osrednji, močan atmosferični vložek, iz katerega naenkrat v ušesa zaplava zelo speven vokal. Kar je prej bilo slayerskega ali pa boltthrowerskega, spomni sedaj na Amorphis, pri čemer se takoj postavi vprašanje, kaj v resnici Sovrag predstavljajo. Je ta komad zgolj unikaten odklon v njihovem opusu ali kaže smer, kam bo šel njihov razvoj? Intriga teh vprašanj postane še večje zadovoljstvo, ko je jasno, da bi bend v prihodnje lahko pozitivno presenetil in se usmeril neznano kam, kot se je to nekoč zgodilo skandinavskim Opeth, Amorphis ali pa Tiamat.

Dejavnik presenetljivosti, ki ga je recenzija zdaj seveda deloma ubila, je tisto, kar predstavlja še dodaten užitek pri poslušanju prvenca zasedbe Sovrag. Nikoli ne veš, kaj te čaka, je pa jasno, da te nekaj lahko preseneti in da so ti draguljčki v majhnih dozah. Zato celoten album deluje tako presneto koherentno, sploh v osrednjem delu, morda celo vrhu plošče, ki ga predstavljajo komadi Shadows, Tribute To Death in Draining Life, slednji pa z dobrimi sedmimi minutami že testira poslušalčevo potrpljenje.

Tu pridemo do minusa plošče, tiste imperfektnosti, če želite, in sicer – album je preprosto predolg. Deset pesmi, katerih povprečna dolžina se giblje okrog pet minut, se raztegne v 54 minut glasbe. Tu se vidi hiba moderne metal scene oziroma napaka, ki jo storijo bendi, ko sami poskrbijo za prvenec, pri čemer ni vložka kakšnega izkušenega producenta – zasedbe pogosto ne vedo, da na album ni treba umestiti toliko materiala, še posebej, če punch tega materiala sčasoma zvodeni.

To je izkušnja zadnjih treh pesmi, sploh komada Owe to Us, ki je tako klišejska, da kar boli glava. Zadnjih petnajst minut albuma deluje že ponavljajoče in neizvirno. Ker je večina komadov daljših, to dodatno odvrne pozornost in ustvari preizkušnjo, kdo bo ob poslušanju zdržal toliko časa. Včasih je dobro pustiti kakšno pesem za morebitni B-side ali pa za kakšen EP.

Če sklenemo, lahko brez težav rečemo, da je Perfect Form from Chaos Born, prvenec zasedbe Sovrag, dober album, v katerem boste uživali in vas bo marsikaj držalo pozorne več kot pol ure, kar je v današnjih časih instant informacij in bombastičnega dogajanja pravzaprav pravi podvig. Predstavitvi lahko prisluhnete v soboto, 18. marca, v Kočevju, kjer bodo Sovrag v Kulturnem centru pripravili koncert ob izidu prvenca.