Dark Descent Records, 2024

Končno je prišel ta dan, ko smo dočakali novo ploščo ameriške death metal zasedbe Spectral Voice. Včeraj, 9. februarja, je izšel album Sparagmos, drugi studijski celovečerec zasedbe iz Denverja v Koloradu, benda, ki smo ga na valovih Radia Študent srečali že nekajkrat in ki uživa kultni status na težkometalni glasbeni sceni. 

Spectral Voice je bend, ki je populariziral death doom. Zanetil je iskro, ki je sprožila eksplozijo podobnih zasedb. Danes je takšnih skupin preveč, med seboj zvenijo zelo podobno in neizvirno. V dotičnem besedilu se bomo zato spraševali, ali sploh še slišimo kaj novega v tem zvočnem okviru, obnovili pa bomo lahko tudi dejstvo, da so Spectral Voice še vedno najmočnejša kreativna sila tega shiranega žanra. Ploščo Sparagmos lahko brez težav že okronamo za najboljši izdelek deathmetalskega podzemlja letošnjega leta.

Za death doom je značilna enostavna formula. Potrebujemo počasne in hitre dele, torej hiter starinski death metal in počasen doom ali pa celo še nekoliko počasnejši, tako imenovani pogrebni doom. Ta elementa sta ključna, ni ju težavno spojiti, tudi zato pa lahko danes srečamo toliko bendov, ki ustvarjajo takšno glasbo. Spectral Voice so nov material znova skovali spretno in nadgradili formo s prejšnjih izdelkov. Kar zadeva zgradbo skladb, ne naletimo na nobena presenečenja, razliko pa opazimo v premišljenosti rifaž in v skritih detajlih.

Hitrejši deathmetalski deli so seveda izvedeni vrhunsko, toda ne v tem, da bi pretirano odstopali od zvoka sorodnih skupin. Pretresljiva je rušilna sila teh trenutkov, strašne so izjemno nasilne kitare, prav takšni pa so tudi blast beati. Bend preseneti v počasnejših delih skladb, ki na plošči prevladujejo, kvaliteto pa prepoznamo predvsem v sposobnosti glasbenikov, da ponudijo dramatične kitarske linije. Slišimo tudi obilico ponavljajočih se kitar, ki ustvarijo klavstrofobično vzdušje, morda najbolj izjemen trenutek predstavlja preplet fatalističnih melodij in atonalnih power akordov, ki gradijo megalitske zvočne zidove. Učinek je monumentalen.

Druga vrlina, zaradi katere zasedba Spectral Voice še vedno trdno sedi na prestolu death dooma, je občutek za finese, posledica tega pa je izvirnost celote. Mojstrovine v podrobnostih slišimo predvsem pri bobnih in kitarah. Pozornost na detajle je rezultat talenta glasbenikov in predvsem časa, ki so ga namenili pisanju te plošče. Ne moremo se izogniti temu, da ne bi prehvalili še produkcijske plati plošče Sparagmos. Kot vedno je bila tudi tokrat posneta na analogni trak, zvočna slika je perfektna, na poslušalca pa znova preslika občutek pogube, ki jo bend riše z inštrumenti. Tudi to vztrajanje v podobnem načinu dela dviguje zasedbo Spectral Voice v sam vrh modernih deathmetalskih skupin. 

Če si zastavljate vprašanje o tem, kako lahko že v začetku februarja trdimo, da je Sparagmos album leta, je odgovor sledeč: to je plošča leta, ker je izvedba vrhunska, brez napak, brez pomanjkljivosti, vsak trenutek pa je dovršeno premišljen. Lahko se ozremo k začetkom tega benda, k prvencu Eroded Corridors of Unbeing, in pomislimo na potencial, ki ga je ta plošča imela in ga še vedno ima. Prisluhnemo ji lahko neštetokrat, pa v njej vedno znova najdemo skrite podrobnosti. Verjamemo, da bomo to izkušnjo podoživeli tudi z novo ploščo.