Ideologic Organ/Jester/Southern Lord, 2014

Na zadnjih platnicah enega izmed romanov Davida Fosterja Wallacea je ena tistih povedi, ki naj bi bralca do te mere očarala med brskanjem po kupih potiskanega papirja, da ga pri priči katapultira proti blagajni, izvleče bančno kartico in poravna račun ter jo neučakano drobencljajoč odnese s seboj. Piscu Sunday Timesa se s tem namenom o bukvi zapiše nekaj takega: da so Wallaceovi stavki v njej tiste sorte, ki jih prebereš in nato znaš razmišljati samo še z njimi in zazdi se, da so sploh edini pravi način za osmišljanje sveta. Ta v Wallaceovem pisanju sicer vzcveti ravno v njegovih opisih banalnosti, a s pričujočo ploščo, ki, povsem nasprotno, usodno gravitira ravno k izrazitemu preseganju banalnega, ga kljub temu druži občutek neizbežnosti.

Prvi neizbežen moment sodelovanja zasedb, kot sta Sunn O))) in Ulver, je že preliminarna sodba. Ko kopulirata benda, katerih publiki sta se sami vzgojili v malodane kultni združenji, so pričakovanja neizogibno visoka; če že ne visoka, pa vsaj intenzivna. Benda sta vsak zase ugrabila tako trdovraten žanr, kot je metal, in ga nato vsak s svojimi metodami upogibala, na njem delala poskuse, ga brutalno izkoriščala in tudi zavrgla – kar je še posebej relevantno v primeru Ulver. Pravzaprav bi bil najverjetneje skrajni čas, da se njihovo glasbeno udejstvovanje, ki se giblje znotraj in zunaj mnogih žanrov, neha nerodno zavijati v označevalec eksperiment in da se njihovemu sedaj že dolgotrajnemu post-metalskemu obdobju prizna verodostojna pozicija, ki so jo Ulver nedvomno uveljavili, tudi z lansko ploščo Messe I.X-VI.X, ki se ji je uspelo izogniti večini vrhov seznamov plošč leta 2013 – pa tudi etru Radia Študent.

Sunn O))) so, po drugi strani, takozvani drone metal pripeljali do njegovih skrajnih meja. Tako s tektonskim minimalizmom svojih nastopov in prejšnjimi sodelovanji kot tudi z oblikovalsko estetiko Stephena O'Malleyja in ploščami, med katerimi izpostavljamo njihovo zadnjo Monoliths & Dimensions iz leta 2009 predvsem zato, ker se zadnja skladba Alice zdi kot generalka za dotično sodelovanje z Ulver, ki pa se je pravzaprav zgodilo že leto poprej in luč sveta ugledalo v začetku letošnjega februarja pri založbi Southern Lord s podporo Ideologic Organ in Jester Records.

Ploščo odpre uvodna skladba Let There Be Light, ki se izvije iz mehke teme in tišine in vzpostavi avro neodložljivega potovanja ter tisto nadčasovno komponento, zaradi katere album lahko zveni sodobno v kateremkoli času. Že v tej točki se tako zariše tudi nekakšna filmska vzporednica – zadnja stvar, o katerih človeku pade na pamet razmišljati ob gledanju večine pomembnih filmov, je namreč to, kdaj se dogajajo. Tako poleg neizbežnosti album zelo kmalu zaznamuje tudi moč univerzalnosti. Vsaka izmed skladb sicer stoji sama zase in skupaj se vežejo v relativno logično celoto, čeprav se ne da izogniti občutku, da gre bolj za tri sekvence, iztrgane iz še večje zgodbe. V kontekstu tega, da gre za skupni trud dveh glasbenih entitet, album več zbranega poslušanja zahteva od privrženega poslušalca Sunn O))) kot pa Ulver. Pečat lesketajočih se harmonij in aranžmajev, ki ga pustijo slednji, namreč vsaj pri prvem poslušanju precej zasenči sunnovske feedbacke, delikatne zvočne zidove in druge senzibilne gmote, ki najbolj izrazito vzbrstijo šele v drugi skladbi, Western Horn. Eternal Return kot zaključna kompozicija z uvodnimi takti nezgrešljivo spomni na jazzerske mračnjake Bohren and der Club of Gore, katerih zadnjo ploščo je Žiga Pucelj v Tolpi bumov recenziral včeraj, Garmov sicer impresivno vsestranski vokal pa se tu na momente precej približa Miku Pattonu in njegovim premnogim vokalnim ekstravagancam v zadnjih letih. Težko bi tu govorili o dosegu medsebojnih vplivov, a neka podobnost vznesenih estetik se vsekakor izriše.

Končajmo s tem razmislekom: Terrestrials je s svojimi šestintridesetimi minutami kratek album, ki pa odpira dovolj mogočne svetove, da poslušalca pusti v dvomih glede tega, ali si utemeljeno želi še več ali pa je to povsem logičen konec in hkrati morda nastavek za druge začetke. No, naj ne bo pomote: malo verjetno se zdi, da bodo Sunn O))) in Ulver spet združili moči s tako magnitudo kot na pričujoči plošči, a zemeljsko seme je bilo s to ploščo posajeno in na mestu se je vprašati, kako bi benda romanje, začeto s Terrestrials, nadaljevala še na kakem drugem planetu. Težko namreč zatrdimo, da sta od sebe dala res tisto najbolj svojstveno, kar znata. Plošča je za vse, ki se nahajajo v presečišču publik obeh zasedb, nedvomno intrigantna – in, to je treba poudariti, nadvse solidna - a k temu izdatno doprinese vzdušje, da ne rečemo hype, ob tej združitvi, ki pa ga izdelek ne doseže popolnoma.