I Love You, 2020

Beloruska zasedba, včasih trojec, ki je po novem očitno le še dvojec Super Besse, je dobra znanka našega prostora in etra. Prvič smo jih gledali v živo v sklopu festivala Ment leta 2016, leto kasneje sta sledila še koncert v Kinu Šiška ter nastop v škofjeloškem prostoru Pri rdeči ostrigi. Na valovih Radia Študent trojcu sledimo vse od njihovih začetkov s prvencem 63610*, predstavili smo tudi naslednjo plato La Nuit*, pokomentirali njihov koncert in jih celo gostili v RŠ intervjuju. Informativno dolgovezenje o bandu je torej odveč, zato naj Super Besse le na kratko faktično strnemo kot v bistvu post-punk zasedbo, ki ustvarja na podlagi zapuščine velikih ruskih legend, kakršni sta Zvuki Mu ali Viktor Tsoi z zasedbo Kino, in goji posebno afiniteto do francoščine. Ne le, da so svoje ime povzeli po francoskem smučarskem letovišču, ki sicer aludira na rusko poimenovanje za demona, temveč so jim v navado prišli tudi francoski naslovi plošč. Kot že zadnji predhodni album La Nuit* torej tudi aktualni dolgometražec Un Rêve, kateremu tokrat posvečamo pozornost, nosi naslov v francoščini - namreč francoski prevod besede sanje. 

Super Besse so torej post-punk, cold wave in darkwave zasedba, kakršnih v prostoru držav bivše sovjetske zveze ne manjka. Samo prejšnji mesec sta nas v sklopu Menta na primer obiskala dva takšna benda: senzacionalni Molchat Doma in nekoliko težji Stadt. Skupni imenovalec teh zasedb je oziranje nazaj v osemdeseta, iz katerih vlečejo prvine synthpopa, gotha in drugih sorodnih žarnskih derivatov. Zaznamuje jih izrazita nagnjenost k melanholiji, temačnosti, introspekciji in prevpraševanju vsakdanje eksistence. Gre, skratka, za estetiko in stil, ki so ju v sodobnosti med drugim močno popularizirali tudi internetni memi. Glasbo omenjenih bendov namreč pogosto najdemo v tako imenovanih doomer playlistah ali jo slišimo v podlagah meme videov, v katerih liki doomerjev na nočnih šetnjah med blokovskimi gradnjami s čikom v ustih iščejo smisel v pustinji in nesreči kot posledicah bodisi aktualnega splošnega družbeno-političnega ustroja bodisi kakega popolnoma banalnega srcozloma. A takšna tipizacija je ob splošni popularizaciji prej ravno trn v peti post-punku kot žanru, ki se je v zadnjem času pretežno ukalupil in s tem izgubil svoj smisel za odprtost, ki ga je nekoč tako pomembno zaznamoval. Super Besse skušajo s plato Un Rêve to krivico popraviti ...

V že omenjenem RŠ intervjuju iz leta 2017 so člani zasedbe v odgovoru na vprašanje, katerim glasbenikom sledijo, poleg dadrockovskega, oziroma kot so ga sami poimenovali, papa rock zvezdnika Maca DeMarca izpostavili dvojec Boy Harsher. Torej zasedbo, ki bi jo žanrsko lahko vzporedili z Belorusi, a s pomembno razliko, da sta Boy Harsher veliko izraziteje vpeta v tradicijo elektronske plesne glasbe. Ugibamo lahko, da je tudi dvojec Boy Harsher predstavljal eno izmed motivacij za to, da so se Super Besse, po svojih besedah ob izidu nove plošče zadnje leto ali dve zanimali predvsem za elektronsko glasbo. Posledice bendovega novega zanimanja so na albumu Un Rêve vsekakor očitne. K sreči sicer brez sledi kopiranja Boy Harsher ali drugih podobnih aktov, ki se naslanjajo predvsem na elemente EBM-a ali industriala. Super Besse so posegli kar po technu, ki so ga skrajno neobičajno spojili s post-punkom in cold waveom.

Zasedbin najnovejši izdelek torej v primerjavi s prejšnjimi albumi veliko več pozornosti posveča instrumentalnim aranžmajem, ki jih večinoma odpira repetitivna tehnažna ritmika, kateri se naposled le pridružijo tudi postpunkovske kitare in hladne cold wave sintaže. Vokali so potisnjeni v ozadje, besedila, ki se ukvarjajo z razbitimi ideali, sanjami postsovjetske dejanskosti, pa so vpeljana z zmerno lakoničnostjo in še zdaleč ne nosijo takšne teže vzdušja oziroma splošnega izraza glasbe kot na preteklih ploščah. Za primer se takoj ponudi popolnoma instrumentalni uvodni komad, ki kot elektronska kompozicija brez vokalov predstavlja novost znotraj diskografije Super Besse.  

Z albumom Un Rêve Super Besse torej z eno nogo prestopajo iz scene post-punka na plesišče temačnega tehnažnega klubovja. S takšnim drznim žanrskim spojem navsezadnje tudi tvegajo in dejansko v novi pozi zdaj nekoliko majavo lovijo ravnotežje na nestabilnih tleh. Techno elementi lahko na trenutke učinkujejo primitivno, zlitja s post-punkom in cold waveom, žanroma, ki sta zasedbi vendarle bližje in še vedno, tudi na novi plošči, predstavljata srčiko glasbe Super Besse, tudi ponekod delujejo nerodno, celo rahlo ponesrečeno. Kljub vsemu Super Besse žanrskega poskusa ne gre očitati; lahko jih kvečjemu pohvalimo, saj so se v navalu zasičene ponudbe in užaloščujočega visokega povpraševanja po formulaičnem, otožnem, a plesnem post-punku, vrnili k pogumnim koreninam žanrove temeljne odprtosti in si drznili s poskusom ustvariti zanje nekaj popolnoma novega ...