Acetate, 2014

Supersuckers z novim albumom slavijo svojo 25. obletnico vztrajanja na rock'n'roll sceni. V svojih najbolj razvpitih letih so se oklicali za največji rock'n'roll bend na svetu. Večkrat so dokazali, da je v njihovi ironični samohvali kar nekaj resnice. Celo njihov predzadnji album "Get It Together", ki je nastal v že kar oddaljenem letu 2008, je v sebi nosil delček pozabljene veličine. Toda bend si je sloves ustvaril v svojem začetnem obdobju ustvarjanja, potem ko so se iz Tucsona preselili v Seattle in so dobesedno eksplodirali s svojimi prodornimi singli za Sub Pop. Njihovi prvi albumi so bili nepozabni. Navduševali so s svojo preprosto punk rockovsko držo, značilnimi močnimi kitarskimi rifi in zabavljaškimi besedili. V svoj izraz so spretno vpletli elemente "cow punka", od nekdaj pa so sloveli kot izredna koncertna zasedba. Po zadnjem albumu "Get It Together" je bilo moč čutiti trenutke krize. Eddie Spaghetti se je vse bolj posvečal svoji solo karieri, bend je ponovno zapustil Rontrose Heathman in zasedba se je znašla tik pred razpadom. Na srečo sta Spaghetti in Dan "Thunder" Bolton poiskala sveže moči. Rona je na kitari zamenjal "Metal" Marty Chandler in v letu 2012 se jim je na bobnih pridružil še Christopher "Chango" Von Streicher.

Novi Supersuckers se od starih bistveno ne razlikujejo. Še vedno jih krasijo čvrsti rockovski rifi, ki so podloženi z zanesljivo ritem sekcijo. Eddie Spaghetti še vedno slovi kot povsem korekten rockovski vokalist, ki dostojno interpretira zgodbe o čutnem rockovskem užitku. Tudi "cow punkovski" elementi še vedno krasijo njihove komade, vendar teh ni več toliko kot v preteklosti. 

Album so snemali v Austinu, ki jim je prav gotovo omogočil primeren ambient za nastajanje hedonistične rockovske tvorbe. Končno zvočno podobo je zakrivil Blag Dahlia, ki ga poznamo iz brezkompromisne punk zasedbe The Dwarves. Prav zaradi tega je zvok še toliko bolj presenetljiv. Celotna zvočna slika je kar nekoliko pretirano prečiščena in na trenutke že kar dolgočasna. Vse skupaj je še bolj svetleče in bleščavo kot na njihovem predhodnem izdelku. Supersuckers sicer že v uvodni skladbi "Get The Hell" nakažejo, da bo to vroča rock'n'roll izkušnja, vendar nam nadaljevanje ne ponudi kakšnih večjih rockovskih presežkov. Album sestavljajo sicer čvrsti komadi, a kljub temu se skozi celoten tok nekako porazgubijo v svetleči zvočni kitarski bujnosti. Poslušalec ne doživi kakšnih bistvenih presenečenj. Melodične rockovske skladbe se vrstijo druga za drugo in vse so nekoliko pretirano zasičene z bujno sodobno zvočno manipulacijo. Obdelava Depeche Mode klasike "Never Let Me Down Again" deluje nekoliko smešno in posiljeno. Tudi druga obdelava "Rock On" Garyja Glitterja, ki zaključuje album, ni kakšen ustvarjalen presežek. Sicer pa govorimo o povsem solidnem rockovskem izdelku, ki v spomin prikliče kakšne AC/DC ali celo Social Distortion. Pesmi o popivanju, druženju in zadevanju so sicer odigrane povsem korektno, vendar na trenutke delujejo nekoliko naivno.

Supersuckers pravzaprav ne ponujajo nič novega in njihov zadnji album je še en dokaz več, da je zelo težko obdržati sloves največjega rock'n'roll benda. Še huje je, če si takšno titulo pripiše kar bend sam. No, minilo je že skoraj 15 let od njihovega najbolj iskrivega albuma "The Evil Powers of Rock'n'Roll" in razumljivo je, da ima rockovska pot vedno tako svetle kot tudi temne plati. Ne glede na vse je "Get The Hell" povsem zabaven album, ki je morda izšel v ne preveč zabavnem času. Tisti, ki stavijo na dober rockovski žur, ga bodo poslušali večkrat.