SWANS: To Be Kind

SWANS: To Be Kind

Recenzija izdelka
7. 6. 2014 - 19.00

Young God, 2014

 

Z vso potrebno skromnostjo bi rekel, da so Michael Gira in sodelavci v skupini Swans na albumu To Be Kind, izdanem letos pri založbi Young God, dokončno - čeprav morda začasno - odložili temeljno zahtevo rock logike, da komad ekspresivno in eksplicitno uprizori to, kar misli.

Glasba skupine Swans namreč že od začetka svoje 32-letne zgodovine misli brutalne prelome, ikonoklazem in zvočno izničenje tako fizičnih kakor čustvenih dražljajev. Medtem ko so ti pojmi nekoč našli približke v drži skupine, v besedilih in podobah njenih izdaj in zlasti v njenih nastopih, pa se na albumu To Be Kind zdi, da je skupina zavestno obvladala spoznanje, da že sam akt abstrahiranja glasbenega izraza močno implicira neko nasilje, neko vrsto samovoljne moči. Seveda, ta ideja že tli, vsaj podzavestno, pod napadalnimi, repetitivnimi kitarskimi pasažami zgodnjih del Swansov in seveda v globalni perspektivi ne predstavlja nič novega, saj je dobro znana denimo tistim, ki smo se v minulih letih nasitili agresivnih footwork priredb črnskih ljubezenskih balad. Novost na albumu To Be Kind pa je ravno v skrajni formulaciji doktrine, po kateri lahko kompleksnost kot taka že sama po sebi postane sredstvo za postavljanje rigidne slušne prevlade nad poslušalcem.

Tako nas Screen Shot, uvodni komad na albumu, pozdravi z ominoznim, a še kar prijetnim šelestenjem klavirja in spontanih ozadnih efektov ter mehkim plazenjem bobnov; vse skupaj je prizemljeno s hladnimi kitarami in uokvirjeno v, bi rekel, metafizični širini, ki jo Gira pričara s svojim skrivnostnim ponavljanjem zanikanih samostalnikov: »No dream, no sleep, no suffering«. V drugem komadu redko posejano plosko pokanje bobnov in strun oriše črni poligon, katerega skrajni rob tvori komaj zaznaven pas kitarske distorzije, ki se zdi kot ravna črta, ki se razteza tik nad oddaljenim obzorjem. Iz ozadja se hitro dvignejo rifi, ki potem še hitreje padajo nazaj pod črnino, tako da vsak kljub svoji goreči volji deluje osamljen, odrezan od drugih, njemu skoraj identičnih zvočnih oblik. Literarna identifikacija, ki temelji na naslovu komada Just a Little Boy in na Girajevih glasnih prošnjah, da potrebuje ljubezen, bi bila preveč preprosta in banalna napram presunljive geometrične lepote, ki se pred nami razpre. (Mimogrede, privržencem literarnih branj del Swansov bo mogoče prav prišla opazka, ki se mi je porodila po tretjem poslušanju albuma, da »kind« v nemščini pomeni otrok ... Referenčni okvir, ki ga postavi naslov albuma, potemtakem ne bi bil »biti prijazen«, temveč »biti otrok«, kar se popolnoma ujema s sliko na naslovnici ... deep.)

Prvi singel na albumu, A Little God in My Hands, strpa namige na prostorsko ambientalnost v še bolj konkreten izraz: v funk kitarah, ki nam kot pohabljenci kažejo dezinficirano mesto, iz katerega bi moral štrleti njihov najbolj prodoren del; v random »dub« balonih, ki se napihujejo kot karikirani liki nad zvočno celoto na začetku komada; v ponavljajočem se vokalu v ozadju, ki trd ritem paradoksalno udari ravno na najmehkejših zlogih, ter v zavesi statike, ki prečka zaključek; komad kaže na konvergenco z določenimi post disko praksami; cilja, torej, na tiste sprožilce, ki plešočemu se telesu sporočajo, da naj s svojimi udi prosto raziskuje prostor okrog sebe in čudežna zvočna bitja, ki po njem plavajo.

Začetek najdaljšega komada na albumu, Bring the Sun/Toussaint L'Ouverture, ta poziv brutalno prekliče. Visoko se dvignejo strmi kitarski piloni, okrog katerih so zdaj, v obliki sikanja činel tesno ovite prej opisane eterične note. Neprehodni zvočni zid se potem spušča v jedrnato, pravokotno tvorbo utripajoče se bas kitare in perkusivnih linij, ki, pozicionirane nad petjem z nedvomno religioznim nabojem, učinkujejo kot spokojna, prav tako neprehodna, stilizirana verska simbolika. Tišina in monotonost sta glavni izrazni sredstvi v dobrih 30-ih minutah, ki sledijo; če se nismo uprli skušnjavi, da bi nasedli prej opisanim atmosferičnim namigom, smo zdaj ujeti v labirintu, kjer se ista pot ponavlja v nedogled in ki otopi našo orientacijo po zvočnem prostoru, medtem ko se Gira s skoraj zmedenim glasom dere »freedom« ter podaja skrajno enigmatični namig: ime haitskega revolucionarja Toussainta L'Ouvertureja. Redke, osamljene kitarske pasaže na koncu močno spominjajo na pasivno indie glasbo, a v konkretnem, v tej točki fizično in duševno izčrpanem kontekstu, dosežejo izrazitost, na katero reagiramo s skoraj pavlovskim nagonom.

Omenim še izjemen trenutek, ki pride na sredini druge zgoščenke te dvojne izdaje: komad Oxygen, kjer srečamo Swans v morda bolj klasični trdi kitarski maniri. Če smo pa se  prepustili dresuri, ki jo album izvaja, dobimo vtis, da subtilna, tanka visokotonska pihala, ki že po formi vsebujejo močno asociacijo na ekstazo balkanskih ljudskih godb, dominirajo nad Girajem, čeprav je ta zdaj tik pred eksplozijo. Vtis je enkraten, saj potrdi slutnje, oziroma poteši zvočna hrepenenja, ki smo jih dobili oziroma čutili v albumovem bolj pasivnem, samostojno-raziskovalnem modusu, le da to dela na skrajno živahen, vznesen način.

Album To Be Kind je izjemen zvočni dosežek, ki bi ga moral ceniti vsak zrel poslušalec. A vendar: njegov izvrsten in veličasten načrt presega okvir rock albuma, kar To Be Kind konec koncev vendarle je in, mislim da, hoče biti. Končni izraz albuma je monumentalen in celovit; stremi za in uspešno ujame smisel kot celoto, le da ta celota ima metafizični, skoraj kozmični domet. Lahko bi celo rekel, da album deluje Progresivno z velikim P-jem, s čimer bi bil moj namen poudariti, da skrbna koordiniranost večjih delov albuma na daleč preseže ozke stene studijskega prostora kot locus neke spontane čarovnije.

S tem v mislih mogoče ne bi bila napačna opazka, da visoka konceptualnost albuma udobno umešča od nekdaj kritično pohvaljeno skupino v svet »one stop« glasbenih portalov. Mogoče so Swans vzeli idejo dostopnosti in jo preuredili primerno svojim nameram in ciljem, ki pa ostajajo bolj ali manj nespremenjeni. Brezkompromisna dostopnost? Že sama misel bi se zdela skrajno pretenciozna, če bi šlo za katerokoli drugo skupino.

 

Swans - A Little God in My Hands
Leto izdaje: 
Institucije: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

Ni lektorirano..

Oj! Hvala za opazko! Žal sem prvotno lektoriran tekst narobe označil in zamenjal z prvotnim, torej nelektoriranim. Se opravičujem! Mike je medtem že prejel lektoriran tekst, ki ga bo objavil danes.

Lp,

Lektor Ivan

Res je, Ivan, že objavljen!

Krivda je tudi moja, saj sem prvotni tekst nekoliko podaljšal in nove dele pogumno dal direkt na splet... Se opravičujem!

Lp, Mike

Tamal talking the talk... zakon!

tamal je pravi to be kind;) ...

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness