Brainfeeder, 2022

Pri založbi Brainfeeder je sredi avgusta letos izšel album Vortex, debitantska plošča, ki jo je pripravil sodobni renesančni umetnik Terence Nance oziroma Terence Etc. Tako močno zaznamovan pridevnik mu pripisujemo na podlagi njegovih dosedanjih dosežkov iz sveta filma. Leta 2012 se je na umetniški sceni pojavil s filmom An Oversimplification of Her Beauty, za katerega je glasbo pripravil Flying Lotus. Pozneje je režiral tudi serijo Random Acts of Flyness in kratek film When I Get Home. V duhu filmarskega opusa se tudi na plošči Vortex osredotoča na odnose med posamezniki različnih spolov in spolnih orientacij. Kot glasbenik sam zapiše v spremnem tekstu, album zanj predstavlja zvočno orodje, s katerim uravnava energije nasprotij, strnjene za koncepti moškosti in ženskosti. 

Na prvencu Vortex se to primarno pokaže skozi tekste komadov, v katerih Terence tematsko raziskuje romantične odnose. Kljub temu da na nobeni kompoziciji ne zavzame striktno ženske perspektive, je res tudi, da v več komadih v besedilih uporablja spolno nevtralne osebne zaimke, kar dopušča prostor za identifikacijo, perspektivo za vse. Poleg tega z besedili ustvarja sadboi melos, ki temelji na ranljivosti, za katero se sicer lahko vprašamo, v kolikšni meri je iskrena oziroma performativna. Pri ocenjevanju slednjega izhajamo iz klišejev pop muzike, ki romantizira nekompatibilnost in posledično odhode, razhode, neuslišano ljubezen in strast, manj prostora pa namenja odgovornosti, spoštovanju, grajenju in predanosti.

Primerjavo lahko na tej točki potegnemo s Speakerboxx/The Love Below, dvojnim albumom dvojca Outkast iz leta 2003. Na slednjem je prav tako prisoten koncept nasprotujočih si energij od bolj robustnega, mačo Speakerboxx albuma do kvaziženstvenega, pop funk The Love Below. Kljub temu da naj bi slednji zvenel ranljivejše in bolj čuteče, lahko po skandiranju »stupid ass bitch, crazy bitch« na koncu skladbe Roses zaključimo, da ne gre za nikakršno ranljivost, temveč prej za temačno senco Tom Jonesovske ženskarske zapeljivosti. Ta v splošnem izrazu moškosti sicer dopušča čustva onkraj jeze, vendar ne toliko z vidika integracije kot iz flirtacijskega pragmatizma. Ko pa je flirtanje zavrnjeno, se obseg čustev spet zoži na jezo, iz katere nato izhaja nasilje v tekstu komada Roses. 

A Vortex se odvija skoraj dvajset let pozneje. Medtem je tudi v splošnem diskurzu postalo marsikaj lažje sprejemljivo. Tako je Vortex po kriterijih samorefleksije, čustvenosti, empatije in odprtosti veliko bližje albumu Awaken My Love Donalda Gloverja. Zdi se, da je podobnost med Gloverjem in Nancem večdimenzionalna, ker sta poleg svojega čutnega, romantičnega in nežnega tekstopisja oba tudi filmarja. Morda je ravno filmarstvo to, kar obema omogoča razmišljati o glasbi skorajda vizualno v kontekstu pripovedništva. Kompozicija Dragon ima skorajda operatičen pripovedni pristop, ki kljub svoji kratkosti spominja tudi na grandioznost Freddyja Mercuryja. S tega vidika bi si jo skoraj lažje predstavljali kot zvočno kuliso v sodobni TV-seriji kot hit v klubu. Relativno primerljiva je tudi z Gloverjevo skladbo Me and Your Mama. Pri obeh gre za veličastno maksimalistično kompozicijo, skozi katero se odsekano menjajo vzdušja.

Terence zvočno izhaja iz širokega spektra afroameriške glasbene zapuščine in se na plošči ne zatika v posamezne žanre. Navsezadnje lahko že po protektoratu založbe Brainfeeder sklepate, da se album giblje po presekih hiphopa, soula, r'n'b-ja in seže vse tja do nekakšnega kantavtorstva v stilu Wesa Andersona, denimo na komadu I Miss Things I Never Had. 

Potem ko vzamemo vse to v zakup, se Vortex izkaže kot izjemno pronicljiv, igriv in razgiban album. Terence Nance uspe s svojim znanjem v glasbo vpeljati spremembe kadrov, različne perspektive in osvetlitve, ki nedvomno pripomorejo h kreativni širini ter razpoloženjski barvitosti albuma. Slednji sta lastnosti, ki že sami po sebi zadostujeta, da lahko plato uvrstite proti vrhu seznama muzike, ki jo morate letos še poslušati.