Ex Records, 2018

The Ex že od nekdaj veljajo za edinstveno neverjetno živo eksplozivno zasedbo, neumorno v raziskovanju novih inštrumentalnih vsebin ter pisanju direktnih in ne nazadnje inteligentnih besedil. Glasbeni kolektiv, ki se je kalil v vrstah anarhopunk bendov konca sedemdesetih in začetka osemdesetih let, je zvočnemu temelju kmalu začel dodajati nezahodne glasbene vplive, jazzovske elemente in komponente postpunka. V ta namen so snemali tudi v drugih državah in se povezovali z raznovrstnimi glasbeniki, denimo z mojstrom saksofona Getatchew Mekuria, avantgardnim čelistom Tomom Coro, člani benda Sonic Youth, vse do nizozemskih ICP Orchestra. Letos pa nas razveseljujejo z novim dolgometražcem, ki ga po skoraj štiridesetletni karieri in več kot dvajsetih albumskih izdajah zlahka brez pomislekov uvrstimo med njihove boljše in vitalnejše albume doslej.

Plodovito zasedbo, ki si nikoli ni vzela konkretnega premora, je pa zamenjala nekaj članov, trenutno tvorijo ustanovni član in kitarist Terrie Hessels, skoraj prvotna članica bobnarka Katherina Bornefeld, Andy Moor na kitari ter Arnold de Boer na kitari in vokalu. De Boer je leta 2009 v bendu nadomestil vlogo idejnega vodje in pevca G. W. Soka. Skupaj torej zdaj nadaljujejo zanimiva glasbena popotovanja, ki so jih tokrat prelili v deset skladb, med katerimi nobena posebej ne izstopa, o vseh govorimo kot o najboljših oziroma najljubših. Ravno zato bomo v nadaljevanju izpostavili vsako posebej.

Albumska pripoved se prične brez posebnega uvoda, neposredno nas vpelje v ritem z udarno Soon All Cities, s katero jasnovidno napovedujejo usodo vseh mest, morda kot posledico globalizacije, ki si jo po dolgoletnih turnejah lahko tolmačijo na podlagi lastnih izkušenj. Zelo neposredno nato nadaljujejo s skladbo The Heart Conductor, ki se vije kot krautrockovska repetitivna mantra, vse do umirjenejše This Car Is My Guest. Ta nas vpelje v preplet dveh kitar, med katerimi ena ves čas mrakobno na pretežno enem tonu sledi ritmičnim poudarkom, druga pa se igra z melodiko in direktnimi noise-rock rezi. Vse prikladno za podlago temačnemu shizofrenemu besedilu, pripovedi o avtomobilski nesreči, in nato prehodu v apokaliptično New Blank Document, ki nas z učinkovitimi minimalnimi spremembami in bobnarskimi pospeški uspešnodrži vse do zadnjega riffa. Prvo polovico komadov zaključi najkrajša, a pomenljiva skladba Silent Waste, v kateri se kitare izmenjujejo v povezanosti in kaosu na temeljih poliritmičnega bobnanja Katherine Bornefeld, ki se de Boerju pridruži tudi z vokali na tekstu o smiselnosti in nesmiselnosti besed oziroma različnih priložnostih verbalnega izrekanja ali neizrekanja.

Ko že pričakujemo, da se bo album morda umiril s kakšno balado ali freejazzovsko seanso, pa The Ex še kar gazijo v skladbi Piecemeal s postpunkovsko odločnostjo v kombinaciji z afrobeatom, kot da bi bili na višku svoje energije. V njej besede pridobijo še komponenti časovnosti in vzročnosti, ki se vsebinsko nadaljujeta v komad Birth, v katerem čas - oziroma metaforično gledano človeštvo  -kliče po nujni introspekciji in preporodu. V naslednji inštrumentalni Footwall se nas The Ex usmilijom ne pridigajo, temveč v ospredje postavijo kitarsko melodiko, ki pa nas z melanholično temo zgolj še močneje bolj prizadene. Skladba ponuja tudi odlično priložnost za opazovanje medsebojne kohezije članov zasedbe, ko se ti kot molekule iste snovi privlačijo in spajajo, nato pa se kot neželen delec vrine nepričakovan riff, ki poskrbi za hipni razpad, a takoj tudi spet spreten povratek na prvotno temo.

The Ex se nadalje v The Sitting Chains obregnejo še funkcionarjev, ki se venomer menjajo, vsevedov, ki pritožujoče se množice pošiljajo vselej nazaj v čakalno vrsto za spremembe. Gre za najbolj plesno skladbo s plošče, ki temelji na najvpadljivejši afrobeat ritmiki, navezavi na njihove obiske afriških držav. Sicer pa so skladbe pretežno punkrockovske in ravno v takšni maniri se album tudi zaključi ... V osebnoizpovedni Four Billion Tulip Bulbs, s katero de Boer v jezni, a hkrati sarkastični maniri ubesedi svojo izkušnjo z najhujšo službo gojenja in razpečevanja tulipanov. Z »it was the worst job I had ever had« nas vse asociira na lastno podobno mučno, repetitivno delo ali dve.

Nizozemska zasedba The Ex nas nikoli ne pusti ravnodušnih, naj gre za njihove anarhopunk začetke z albumom Disturbing Domestic Peace, postpunkovski Tumult ali z afriškii elementi obogateni Turn. Prav tak odziv so si zagotovili tudi z albumom 27 Passports, ki zna ostati v spominu kot ena poslušalcem ljubših plošč. Nadaljuje kontinuiteto njihovega raziskovanja različnih stilskih usmeritev,  ponovno pa tudi nagovarja z neposrednim tekstovjem. The Ex so ustvarili še en čudovit album, ki jih drži na poti legend z neprimerljivo glasbeno zapuščino.