ugEXPLODE, 2019

Tokratna Tolpa bumov predstavlja povratniški album vedno ekstremne, zapletene, urgentne, turbulentne in na splošno nevarne zasedbe The Flying Luttenbachers. Zasedba, katere glavni vodja in edini stalni član je Weasel Walter, po letu 2007 zdaj prvič zaliva sušno diskografsko obdobje oziroma se vrača. Naj za potencialne neseznanjene bralce ponovimo - na številnih frontah delujoči Walter je The Flying Luttenbachers, eno izmed svojih najbolj kaotičnih zasedb ustanovil leta 1991 v Chicagu. Sam za bobni v družbi s Chadom Organom na tenorskem saksofonu ter legendarnim Hallom Russellom na tenorskem in sopranskem saksofonu oziroma trobenti. Po legendarnem Hallu - natančneje po njegovem krstnem imenu Harold Luttenbacher - se je zasedba tudi poimenovala. Sicer je Russell bend kmalu zapustil, nadomestil pa ga je nihče drug kot Ken Vandermark. Od leta 1994 pa do danes je zasedba sicer zamenjala več kot dvajset članov, vselej pa ostajala živalsko muhasta in nepredvidljivo vzkipljiva. The Flying Luttenbachers so si turneje delili z blazneži Arab On Radar, pa s shizofreniki U. S. Maple, divjaki The Locust in mnogimi drugimi, ki so predvsem v devetdesetih in zgodnjih dvatisočih s svojimi postanki v tukajšnji deželi močno razpihali in za vedno spremenili domačo klubsko sceno. Nenazadnje so Luttenbachersom plošče zalagali tudi pri utrgani čikaški striparsko-glasbeni založbi Skin Graft, ki velja kot sinonim za utrgane in vselej pretresljive godbe.

Walter se je vzporedno ves čas ukvarjal tudi s prosto improvizacijo in številnimi sodelovanji, pozneje ustvaril nebrzdano zasedbo Behold … The Arctopus, kot kitarist ustanovil še eno dezorientirano skupino Cellular Chaos, nazadnje pa smo ga pri nas videli v postavi Lydie Lunch - Retrovirus, v kateri je v vlogi basista nastopil še en član trenutnega sestava Luttenbacherjev - Tim Dahl. Poleg Walterja in Dahla iz bendov Child Abuse ter GRID zasedbo The Flying Luttenbachers zdaj tvorita še Dahlov kamerad iz GRID - Matt Nelson na saksofonu ter izjemni vsestranski kitarist mlajše generacije Brandon Seabrook. Personnel Luttenbacherjev je tokrat prvič stacioniran zunaj Chicaga v New Yorku, kjer je aktualna grupacija tokrat obravnavani album Shattered Dimension tudi posnela. Zgolj kot zanimivost naj povemo še, da je na eni izmed marčevskih izdaj založbe Skin Graft, kompilaciji Post Now: Round One - Chicago vs. New York, poleg še enega starejšega komada izšel tudi del pesmi Luttenbacherjev z dotičnega albuma. Kompilacijo Post Now: Round One - Chicago vs. New York, na katero so vključeni tudi Walterjevi Cellular Chaos, Dahlovi Child Abuse, brezglavi veterani Cheer-Accident in drugi, tako vsekakor priporočamo vsem sladokuscem mahnjenim na kaotične muzike.

Shattered Dimension je sestavljen iz petih komadov, ki močno variirajo v trajanju, podobno kot glasba Luttenbacherjev močno variira v čisto stilskem smislu. Nasploh so primerjave z bendovimi predhodnimi več kot petnajst izdajami težke in skoraj ničvredne, še posebej, ko upoštevamo, da se Walter in ekipa inkarnirajo v vsakič drugačni postavi, z vedno drugim inštrumentarijem. V primerjavi z njihovimi prvimi izdajami v okleščenih postavah in s takrat znatno bolj rudimentarno godbo, se je kvartet že v preteklosti in se je tudi na tokratni izdaji poslužil še intenzivnejše, bolj eksaktne in kompozicijsko kompleksnejše linije, ki že preverjeno najbolje deluje s svobodnejšimi vložki odprtih improvizacij. Tako so tu več kot očitni elementi free jazza, grindcora, noise roka, no wava, math roka, nojza, death metala, punka in drugih zvrsti, ki ob prodorni in udarni izvedbi stojijo kot radikalen godbeni teror s številnimi čustvenimi odkloni. Goosesteppin' začrta svoj prostor z ostrimi, vrtoglavimi linijami pleh bande na steroidih, ki odstira vedno nove predele za odprte, a osredotočene zvočne manevre med vsemi člani. Cripple Walk glede na predhodni komad ustvari nowavovsko disonanco in plesni utrip. Udarjajoča bas kitara ostane na začrtani poti z bobni le do novega prepiha, ko se vez saksofona in kitare nevarno približa medigri Zornove bande Naked City.

Na splošno je godba Luttenbacherjev prepoznavna predvsem v trših segmentih, ki ostajajo pri istih poudarkih tudi daljši čas, ne glede na manevre v inštrumentariju. Ustalitev na določenem akcentu povzroči dodatno napetost, obenem pa so to tudi edini namigi na nove nevarnosti maničnih izvršb. Da je Shattered Dimension bolj album nagona kot možganov, kot pravi Walter, je jasno razvidno tudi v komadu Epitaph. V dvanajstih minutah neštetih prelomov, hkratne neotesanosti in neverjetnega kompromisa ta skladba lepo prikaže tisto sijajno plat improvizacij Luttenbacherjvih. Sledi še Sleaze Factor, komad skoraj važiške, vzvišene melodije, ki mimo predhodnih atonalnih rezov saksofona, kitarskih drgnjenj, bobnarskih topotov in nergavega basa vsebuje tudi nekaj odprto free funkerskega. Shattered Dimension zaključi komad Mutation, obrat, načet z manijakalnimi blast beati, ki dirigirajo pot v daljše odmevne zven. S svojimi dvaindvajset minutami prepletene vsebine Mutation še zadnjič dokaže vsesplošno pripravljenost kvarteta, tako v smislu vešče godbe kot tudi po kompozicijski plati.

Luttenbacherjevi se že vse od svojih začetkov pa do danes otepajo kompromisov in obzirnosti, kar znova dokazujejo tudi po dvanajstih letih premora. Ali kot pravi sam Weasel Walter – »The spirit of the Flying Luttenbachers is to push music to extremes on every level, and these guys do it easily.«