Poslušamo album, posnet v živo januarja lani v klubu Jazz hram v Divači. Poleg tolkalca Zlatka Kaučiča, ki ga gotovo ni treba posebej predstavljati, sta takrat nastopila še dva odlična glasbenika, s katerima je Kaučič v preteklosti že sodeloval: z italijanskim flavtistom Massimom De Mattio je že nastopal v duetu in kot član njegovega kvarteta med drugim tudi v klubu Cankarjevega doma, basista Giovannija Maierja pa je imel skupaj s pevko Saadet Türköz pred nekaj leti ob sebi na festivalu Jazz Cerkno na enem izmed koncertov, ki je pod naslovom Doline nato izšel v jubilejnem trojčku ob 30-letnici Kaučičevega delovanja. Omenimo, da je Maier tudi gonilna sila založbe Palomar records, pri kateri je izšel pričujoči album The Jazz hram suite.



Kot pove naslov, kompozicije sestavljajo suito, ki se čez skoraj osemdeset minut razteza v petih delih in krajšem vmesnem intermezzu. Skladbe temeljijo na improvizaciji, v kateri glasbeniki z izrazito dinamiko in izjemno zvočno pestrostjo gradijo slikovito pripoved. Ta je polna shizofrenih sprememb, v celoti pa bi vzdušje lahko opisali predvsem dramatično, kot bi šlo za zvočno podlago kakšne izmed gozdnih ali jamskih scen v filmu Kekčeve ukane. Čeprav to asociacijo v veliki meri gotovo sprožajo razigrane, a pogosto disonančne in celo nekoliko morbidne linije De Mattievih flavt, je to kvečjemu najbolj opazen element v tej glasbi. Glasbeni izraz tria je namreč, navkljub svobodni kompozicijski zasnovi in širokemu naboru raznih nekonvencionalnih zvokov in prijemov, zelo koherenten. Po neskončnih labirintih, ki jih riše flavta, se sprehaja temačen bas, Kaučič pa sliko mojstrsko dopolnjuje s paleto činel, zvončkov, bolj in manj zadušenih bobenčkov ter drugih tolkal. V tem, lahko bi rekli brezhibnem dopolnjevanju je več kot očitna izjemna kilometrina in medsebojno poznavanje nastopajočih glasbenikov.



Čeprav so vsi trije že s tehničnega vidika mojstri, se njihovo mojstrstvo tu ne izkazuje v prvi vrsti kot virtuoznost, temveč predvsem kot posluh za dramatiko. V intuitivnem toku suite glasbeniki prehajajo med tem, da drug drugega podpirajo pri razvijanju lastnih tem, vsi skupaj gradijo določeno vzdušje ali pa se spuščajo v medsebojne dialoge. Material podajajo prepričljivo, pri tem pa z enako pozornostjo interpretirajo zahtevne pasaže in tiste bolj banalne, ali lepše rečeno, eksperimentalne zvoke; naj si bo to čudaško pihanje in mrmranje De Mattie na flavti ali pa hrup iz Kaučičeve odrske ropotarnice. Morda nekoliko manj prepričljivo in v artikulaciji bolj približno izzveni le njegovo petje v sklepni kompoziciji, ki pa vseeno deluje iskreno in navdahnjeno s trenutkom. Pozorno poslušanje razkrije celo improvizirano besedilo, v katerem Kaučič poudarja očitno: »prišli smo v novo leto in zdaj igramo na Krasu.«



Z vidika pristopa k tvorjenju skupnega izraza bi v trojici lahko izpostavili Maierja, ki se na basu še največkrat pusti zapeljati nekoliko enostavnejšim in prepoznavnejšim repetitivnim vzorcem, vendar le toliko, da z njimi nakaže podstat kompozicije, preden se spet prepusti ekspresionističnemu prelivanju različnih tekstur. Te so večkrat počasnejše in zavite - v prvi kompoziciji pride na primer bolj do izraza igranje z lokom. V intenzivnejših in bolj živčnih delih pa se bas bolj približa drobljenju flavte in tolkal.



Dramaturški lok albuma skoraj točno na polovici preseka kratki Intermezzo, v katerem se Maier popolnoma umakne, Kaučič in De Mattia pa na piščalih oziroma pikolo flavti izvedeta lahkotno in igrivo epizodo, obarvano z odtenkom ljudske melodike. Temu sledi najdaljša, skoraj triindvajsetminutna kompozicija in nato še zaključna skladba, ki zraste iz omenjenega Kaučičevega vokala.



V celoti je tako Jazz hram suite obsežno, pripovedno pestro in zvočno bogato glasbeno delo, ki presega golo arhiviranje živega dogodka. Ker avtor tega prispevka dogodku ni prisostvoval, težko ocenjuje reprezentacijo njegove avreatičnosti na nosilcu zvoka, lahko pa ugotovi, da se album dobro posluša tudi v kontekstu dnevne sobe in nenazadnje pohvali tudi kakovost zvočnega zapisa.