Penniman Records, 2019

V tokratni Tolpi bumov se bomo posvetili zasedbi The Limboos, ki jo širnemu poslušalstvu Radia Študent tokrat predstavljamo prvič. Temu navkljub pa so The Limboos širši javnosti poznani že od leta 2013. Anekdota o njihovem nastanku pravi, da se je skupna ljubezen članov benda do eksotične hrane manifestirala v skupnem ustvarjanju eksotične glasbe.

Gurmani iz Madrida, ki tvorijo zasedbo The Limboos, so vokalist in kitarist Roi Fontoira, backvokalist Sergio Alarcón na orglah in kitari, backvokalistka Daniela Kennedy na bobnih, Santiago Sacristán na kontrabasu in Dani Niño na baritonskem saksofonu. Če se vrnemo k terminu »eksotična glasba«: v tem primeru gre za soul, funk in R&B z lepo količino začimbnic latino ritmov. 

Baia je bendov tretji album v šestih letih njegovega obstoja. Njegov vstop na sceno je bil suveren zlasti zavoljo vnosa posebnih ritmov, ki se odmikajo od tipičnih zvokov soula petdesetih let prejšnjega stoletja. Prav tako Baia predstavlja logično nadaljevanje poti bendove eksotične kariere. Z vrhunsko začimbnico - producentom Mikom Maricondo - so The Limboos še enkrat ustvarili album, ki gre izrazito hitro v uho. Ob takšni glasbi se poslušalcu v mislih sicer hitro izriše slika temačnega bara z nujno flašo whiskeyja, a Baia takšno podobo preseže - še več: ob plošči si zlahka predstavljamo tudi sončno jutro s temno kavo in plesom v bokih. Vse opisano je bend nakazal že s singlom Where Did She Go?, sicer deveto skladbo na albumu. Vsekakor pa je na tej točki nujno pripomniti še, da instrumentalni zven v izrazu zasedbe The Limboos definitivno igra močnejšo vlogo kot besedila njenih pesmi.

Zmes južnoameriških ritmov ter garažnega rock and rolla in soula bi lahko razumeli tudi kot popotovanje vse od Chicaga do Kube s primesmi ritualov z vseh v recenziji omenjenih področij, ne da bi pri tem zganjali nostalgijo, h kateri se radi obračajo novodobni vintage ritmi. The Limboos se na plošči Baia zagotovo ne zmenijo za boljše oziroma slabše stanje aktualnega časa v primerjavi s preteklimi desetletji. Ta morebitni problem enostavno ignorirajo in pač ustvarjajo svojo glasbo tukaj in zdaj, v tem trenutku, ki je lahko boljši ali enak vsem ostalim ali pa le takšen, kakršen pač je. Nikakor ne gre za višjo filozofijo ali moraliziranje o življenju in glasbi kot taki. Na določen način prevlada vtis, da želijo sporočiti: »Just click play and dance the night away!«.