Northern Spy, 2023

Chris Abrahams, Tony Buck in Lloyd Swanton so letos vstopili v šestintrideseto leto skupnega muziciranja kot člani The Necks – oprezne muzičistične entitete, ki svoj duh najde v motivično skromni in formalno v svojski stasis zapriseženi improvizaciji. Ta avstralsko-novozelandski trio tukajšnjim prizoriščem nikakor ni tujec; njihova izrazito pretehtana izpeljevanja praktično neprimerljive godbene pretočnosti smo imeli priložnost slišati že večkrat, vedno z – včasih bolj, včasih manj – adaptirano estetsko dispozicijo. Ključno pa se zdi to, da se tisti nezgrešljivi modus operandi Necksov, ne glede na obdobje in/ali dano godbeno slučajnost, na nek način vedno obdrži. Lahko bi celo rekli, da se je skozi leta še temeljito poglobil – temeljne postavke, osnovna, bodisi jasno izražena bodisi povsem implicitna izhodišča za kolektivno muziciranje je trio v polnosti ponotranjil, jih vseskozi gojil, vendar pazljivo, nikoli do te mere, da bi se jim lahko zgodil zdrs v kakšna brezplodna poustvarjanja lastnih gest in zanašanja na povsem neprožne ustvarjalne strukture.

The Necks so pravzaprav prvovrsten dokaz, da produktiven razvoj izraznosti kakršnekoli muzičistične entitete ne tiči nujno v neprestanih, konsistentnih akcijah rešetanja temeljev uporabljenih form, spreminjanja oziroma dopolnjevanja inštrumentarija, razširanja muzikalnega vokabularja in tako dalje. Zlahka se udejanji v navzven relativno preprosti potezi, ki glasbeno početje osredini na proces, na, recimo temu, svojevrstni antiteleološki princip in tip gradnje, ki lucidno spaja ideji glasbene progresije in cikličnosti.

Konec letošnjega februarja so Necksi pri brooklynski založbi Northern Spy izdali svoj devetnajsti studijski album, pretkano naslovljen Travel. Za na plošči navzočo godbo oziroma glasbeniško senzibilnost tria sploh bi se težko prebili do ustreznejšega označevalca. Odpotovati, potovati in, kar je najbolj ključno, nikoli povsem obstati. V karseda klasični inštrumentalni podobi klavirja, kontrabasa in bobnov ter z občasnimi digresijami v ritmično-kitarska nasnemavanja, zvenska razlivanja Hammondovih orgel in izrabljanja svinčene barve električnega basa trio potuje s skoraj povsem brezciljnostnim vzvodom. Tu ni prostora za tradicionalna harmonska zategovanja in ojdipovska vračanja k toniki. The Necks v formi najraje zapadejo v prevetren minimalističen stasis – žene jih tendenca po vpadljivih repetitivnih strukturah, ki variirajo polagoma, z izostrenim občutkom, na način skoraj iluzorične negacije poslušalčevih temporalnih senzibilnosti.

Vsekakor pa je res, da Travel ne ponudi tiste nadvse epske značajskosti uro ali več dolgih komadov in potencialov za neprimerljivo presunljive poslušalske izkušnje, ki jih tovrstne forme dolgega trajanja lahko razodenejo. Plošča namreč sestoji iz štirih, v grobem povprečju okoli dvajset minut dolgih posnetkov studijskih improvizacij – delovni princip, s katerim smo se srečali že pri albumih, kot so Unfold iz leta 2017, Mindset iz leta 2011 in Chemist, ki je izšel leta 2009. Godba Necksov v kompaktnejšem formatu v resnici ne izgubi tiste temeljne, pretanjene glasbeno-razvojniške čarobnosti – dvajset minut je vendarle še vedno dovolj za tvorbo malone strupeno potopitvenega loka muziciranja. V epikah, ki jih znajo naplesti, se sicer jasno pokaže, s kako močno vitalnostjo znajo zapopasti svojo ustvarjalno osnovo, a na posnetkih, kakršne vsebuje Travel, se izkaže, da koren te godbe vendarle ni v učinkih dolgega trajanja, temveč v temeljni osredinjenosti na proces. Glasbeno se tu udejanja v tukaj in zdaj, karseda neposredno – ne toliko v smislu vzajemnosti, kolikor v luči pretehtanih interaktivnih spletov, v katerih so muzičistične vloge jasno prepoznane, mestoma tudi povsem hierarhično zastavljene, vedno pa usmerjene v napenjanje celostnega glasbenega loka. Necksi so skratka vedno v gibanju; vseskozi skrbijo za gonilni temelj in se hkrati nikakor ne obremenjujejo, kje točno bodo na koncu pristali.

Kakšen vulgaren interpretativni slog bi lahko hitro zapeljal v misel, da ta muzika preprosto ne gre nikamor; potrpežljivost, poglobljen posluh in posledična potopitev pa še hitreje v spoznanje, da ji za to, da ostane učinkovita, v resnici sploh ni treba, da kamor koli gre. V cikličnosti najde odmik od konvencionalnega razumevanja glasbenega poteka. V cikličnosti najde svoj smisel za progresijo.

_ _

__|_|__|_|__

_|____________|__

|o o o o o o o o /

~'`~'`~'`~'`~'`~'`~'`~