Freaks R Us, 2015

Recenziranje po dolgem času vračajočega se benda recenzentu vselej predstavlja trd oreh. Naj si bo želja po »nepristranskosti« še tako velika, diskrepanca med starim, v glasbenih analih že leta glorificiranim materialom, in novimi, še prihajajočimi muzikami med oboževalci neizogibno ustvarja tenzije pričakovanja. Ko je med starim in aktualnim materialom preteklo kar petintrideset let, pa je formulacija pričakovanj, posebej v primeru danes obravnavane zasedbe, pravzaprav nemogoča naloga. The Pop Group, eno ključnih imen prvega vala post-punka, se torej vrača s prvim svežim studijskim materialom po njihovem zadnjem, leta 1980 izdanem albumu For How Much Longer Do We Tolerate Mass Murder?. Notranja nesoglasja in posledična pričkanja po sodiščih so po komaj štiriletnem obstoju (takrat dokončno) zapečatila usodo benda, čigar prvenec Y iz leta 1979 – istega leta je izšla tudi legendarna plata Unknown Pleasures - uvrščajo med najbolj izstopajoča glasbena dela tiste ere. Mimogrede, še sam Nick Cave je album citiral kot enega ključnih navdihov za ustvarjanje njegovih zgodovinsko nič manj pomembnih The Birthday Party.

Zgoraj naštete trivialnosti gre podkrepiti z bolj oprijemljivimi, na njihovi diskografiji utemeljenimi argumenti. Vplivnost »pop grupe« namreč merimo predvsem skozi prizmo njihove zvočne inovativnosti. Takrat še niti ne polnoletni Bristolčani so v svojem mladostniškem zanosu uspeli stkati za tisti čas povsem samosvoj glasbeni izraz, ki je neobremenjeno spajal vplive punka, funka, duba, free jazza in nasploh eksperimentalnih glasb. V okviru kritično nastrojene lirike, navdahnjene tako pri punksih kot pri francoskih poetih, je karizmatični Mark Stewart s svojim krčevitim emfatičnim vokalom provokativno mendral takratne družbene paradigme. V svojih najbolj kultnih verzih je kritiko zahodne ideologije podajal skozi oči zaljubljenega mladeniča, pojoč: »Western values mean nothing to her […] She is beyond good and evil«.      

Po razpadu se je kvartet razkropil na razne konce in kraje ter v drugih bendih in projektih uspešno nadaljeval svojo glasbeno kariero. A pustimo to ob strani in se po časovnici raje premaknimo v leto 2015; čas, ko danes nekaj-čez-petdesetletni Stewart v zvezi z aktualnim albumom Citizen Zombie za časopis The Guardian izreka za pretekle čase bogokletne besede, namreč: »Od nekdaj smo si želeli biti pop.« Pravzaprav v intervjujih na to subverzivno namiguje že od leta 2010, ko je zasedba na pobudo Matta Groeninga ponovno združila moči. In da bi bil bend v svojih namerah sprejet s smrtno resnostjo, so na produkcijski stolček posedli kar Paula Epwortha, producenta, ki je denimo sodeloval z imeni kova Adele, Coldplay, Paul McCartney in Bruno Mars, če naštejemo le peščico.      

Ugotovili smo torej, da je njihovo prominentno mesto v glasbenem zgodovinopisju povsem upravičeno, dilema pa vznikne ob osmišljanju njihove vloge v poplavi kvalitetnih muzik 21. stoletja. Plata Citizen Zombie pravzaprav ne prinaša hudega šoka, v kolikor v obzir vzamemo zagotovo namenoma zbadljive besede o njihovi želji po popu(larnosti). Če se najprej posvetimo manj laskavim aspektom pričujočega albuma, gre na prvo mesto vsekakor postaviti pretirano zloščenost zvočne slike. V primerjavi z materialom s konca sedemdesetih let, pri katerem čar predstavlja predvsem kaotična kakofonija zvokov, ki pa vselej pušča tudi prostor za tišino, aktualna, radiju prijazna produkcija nikakor ne prinaša tiste zapeljive, shizoidne zvočne zaletavosti. Četudi se štiklci stilsko ne oddaljujejo preveč od njihovega prvotnega post-punk/funk/dub zvoka, pa »kastracija« eksperimentalnega momenta in fokus na popu bližje strukturiranje pesmi žal odtegujeta tisto presežno vrednost, ki je bendu ne nazadnje prinesla mesto v panteonu post-punka. Drugi, sicer ne tako moteč, a vendar omembe vreden aspekt pa zagotovo predstavljajo besedila. Ne gre za starostno diskriminacijo, toda zdi se povsem umestno izprašati kredibilnost besed petdeset-in-več-letnika, ki ob relativno površinskih družbeno-kritičnih tekstih o potrošništvu, religiji in manipulaciji obenem najame enega popularnejših producentov, ki sodeluje z glasbeniki, ki so praktično (so)ustvarjalci potrošniške, čredno naravnane družbe.      

Če pa se odrečemo puritanskemu pizdenju in bendu »odpustimo« morebitno željo po prodoru v svet mainstreama, lahko njihov »comeback« brez slabe vesti uvrstimo med tiste bolj uspešne vrnitve zadnjih let in jih tako postavimo ob bok povratnikom My Bloody Valentine, Swans in ne nazadnje tudi D'Angelu. Četudi album Citizen Zombie ne igra na karto presenečenja, saj se vseh enajst skladb odvije v razmeroma koherentnem vzdušju, razgibanost skladb vseeno nudi zadovoljivo poslušalsko izkušnjo. Plata razpolaga s precej radiofoničnimi pesmimi Citizen Zombie, Mad Truth in Nowhere Girl, sam štiklc S.O.P.H.I.A. pa moramo z njegovim resnično zapeljivim, funkovsko obarvanim refrenom izpostaviti kot vrhunec plošče. Tu so tudi skladbe Shadow Child, Box 9 in St. Outrageous, ki s svojimi mestoma eksperimentalnimi, a vselej uokvirjenimi momenti očitno citirajo star material. Omembe vredna je tudi proti popu stremeča, a v dubu utemeljena Age of Miracles, nasprotno pa bi lahko moralistični manifest Nations ter zaključno balado Echelon brez kakršnekoli kolateralne škode za celovitost albuma tudi izpustili.  

The Pop Group je torej nazaj s spevnim in uravnoteženim, radiu prijaznim albumom, ki mu, če se z očesom sprehodimo po sodobni glasbeni krajini, težko karkoli očitamo. Je dovolj plesen, dovolj dinamičen in dovolj družbeno kritičen, da ga bodo mediji kovali v zvezde. Toda v zraku vselej obvisi vprašanje, kako daleč v prihodnost bodo v primerjavi z neponovljivimi zvoki plate Y, katere odmev ostaja enako silovit tako včeraj kot tudi danes in jutri, odmevale pesmi albuma Citizen Zombie.