The Residents: Metal, Meat and Bone

The Residents: Metal, Meat and Bone

Recenzija izdelka
27. 8. 2020 - 19.00

Cryptic Corporation, 2020

 

Za tiste najgrozljivejše in absurdne elemente resničnosti naj bi veljalo, da se je z njimi najbolje soočiti s pomočjo humorja. Skozi optiko parodije lahko kruta realnost - če ni sama po sebi že preveč podobna parodiji, česar smo danes vse bolj vajeni - postane milejša. Kultne akterje današnje osrednje recenzentske oddaje bi težko opredelili zgolj kot mojstre parodije, čeprav gre zagotovo za eno izmed prepoznavnejših formul, ki so jo v svojem bogatem dolgoletnem ustvarjanju uspeli raznovrstno razplastiti. Govorimo namreč o ameriški zasedbi The Residents, ne zgolj glasbenem, temveč tudi avantgardnem multimedijskem kolektivu, ki s svojimi groteskno-humornimi in napol resnimi avdiovizualnimi potegavščinami burka javnost že od daljnega konca 60-ih let. Pod drobnogled jemljemo njegovo najnovejšo izdajo, imenovano Metal, Meat & Bone: The Songs Of Dyin’ Dog, naslov pa naj bi bil povezan z enigmatično zgodbo o izginulem bluesovskem glasbeniku … Ali pač ne?

Kot gledalec, poslušalec in na splošno spremljevalec specifičnega umetniškega pristopa zasedbe The Residents pri njej nisi povsem prepričan, do katere mere jo gre jemati resno. Njena dolga, raznolika in provokativna pot bi si nedvomno lahko prislužila podrobnejšo razčlembo, za zdaj pa se bomo na tej točki dotaknili le tistih najbolj bistvenih poudarkov. Čeprav so glasbeniki v želji po anonimnosti postali prepoznavni prav po njej - to je tista ikonična četverica z glavami, zamaskiranimi v velika očesna zrkla - pa so kljub svoji pionirski rabi videa kot medija za posredovanje glasbe še vedno manj prepoznavni kot nekatera imena, na katera so vplivali; naj omenimo samo Devo, Talking Heads in Ween. Še vedno gre za samooklicani najbolj ekscentrični ameriški band, ki ga prej kot pisanje hitov zanima svojevrstna zafrkancija in ki ima širok ustvarjalni fokus za vse kulturne forme, od filmske glasbe in videa do kratkih filmov in performansov. Morda lahko predpostavimo, da mu ustvarjanje z obrobja oziroma iz ozadja nekako bolj sede.

Po smrti člana Hardyja Foxa leta 2018 je po kompilaciji remiksov I Am a Resident! in albumu Intruders plata Metal, Meat & Bone prva, ki kaže zelo razdelan koncept, kakršnih so bandovi privrženci vajeni še iz časov Foxa. Album naj bi bil zasnovan na pozabljenih demo posnetkih bluesovskega glasbenika iz Louisiane, znanega kot Alvin Snow, ki naj bi v 70-ih letih prejšnjega stoletja nastopal pod umetniškim imenom Dyin’ Dog. Vsak zase lahko ugibamo, do katere mere je resnična identiteta tega osirotelega albino mulata, ki je nekega dne na lepem izginil. Dejstvo pa je, da so bluesovske skladbe dotičnega glasbenika priskrbele material, kakršnega so si The Residents že nekaj časa želeli (po)ustvarjati.

Fragmentirani segmenti iz življenja osirotele figure Alvina Snowa se na Metal, Meat & Bone v šestnajstih, večinoma krajših skladbah nakopičijo v izredno temačno, na momente grozljivo celoto. Čeprav so določene izmed njih malodane plesne in pulzirajoče, pa skozi njih preseva nekaj zločestega. Če vzamemo za primer štikel Bury My Bone, se ta že v začetnem brnečem elektronskem nastavku razigrano požene, s prvoosebno izpovedjo o osamljenosti in izkoreninjenosti pa sporočilno ostaja zasidran v negativizmu. Težki topi udarci drugega singla DIE DIE DIE! so pospremljeni z razpenjenimi vzliki, ki po svojem tonu spominjajo na Toma Waitsa. Srhljivo zvončkljanje v Hungry Hound ali pa urokom podobni krvoločni verzi v I Know bi brez težav pristali v kakšni grozljivki, na še drugačen način pa vzbujajo kurjo polt skladbe, ki temeljijo na nevrotičnih, repetitivnih elektronskih linijah, na primer She Called Me Doggy ali pa še bolj intenzivna Tell Me.

Album ostaja kljub težkim in morbidnim tematikam, ki jih obravnava, presenetljivo lahkoten za poslušanje. Zasačimo se lahko celo, da si ob njem malce brundamo, kar pa nikakor ne pomeni, da je lahko prebavljiv, a tega smo od The Residents že nekako navajeni. Mešanica raznoterih, pogosto nasprotujočih si občutij terja nekaj časa, da se usede. Kako pa naj bi se z vsem tem skladal humor, na katerega smo se sklicevali na začetku? Najsi bo zgodba Alvina Snowa resnična ali ne, Rezidenti so jo zapakirali tako, da se lahko kljub tragiki ob njej tudi pozabavamo, pa čeprav nas vmes morda kdaj oblije kurja polt ...

 

Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness