Brainfeeder, 2017

Tokrat v Tolpi bumov predstavljamo album Drunk kalifornijskega basista in vokalista Stephena Brunerja alias Thundercata, ki je pri založbi Brainfeeder izšel februarja letos. Že v najmanjših scenah, ki jih premore glasbeni svet, se gibljejo glasbeniki s ključnim vplivom na zvok in idejo tistega, kar avtorji potem izdajo. V mnogih primerih ti glasbeniki niti ne želijo ospredja, tja ne rinejo in svojemu vnosu pustijo, da govori sam zase. Če torej take ljudi najdemo v najmanjših scenah, smo lahko gotovi, da obstajajo tudi za ploščami, ki jih najdemo na vrhovih glasbenih lestvic. 

Bruner izvira iz losangeleške jazz scene, po letu 2013 in albumu Apocalypse pa je Drunk tretji studijski produkt Thundercatovega specifičnega izraza. Bruner je namreč prav eden izmed glasbenikov iz ozadja, ki smo se jih lotili v uvodu v nocojšnjo Tolpo. Poleg nekajletnega članstva v metal kolektivu Suicidal Tendencies je njegov odtis mogoče najti na albumih Eryke Badu, Kamasija Washingtona, Flying Lotusa in nenazadnje Kendricka Lamarja. Thundercat naj bi bil človek, ki je gnal kreativno silo za enim najuspešnejših produktov modernega hip-hopa, Lamarjevo ploščo To Pimp a Butterfly. Z nekaj drugimi džezerji iz L.A.-ja so v snovanje albuma vnesli širino, ki je ključno botrovala raperjevemu ustoličenju na pozicijo, hkrati hvaljeno tako s strani mainstreama kot tudi podzemlja. 

Thundercat nas v svojem žanrskem raziskovanju popelje marsikam. Začne pri nekakšnem fusionu, iz svojega jazzovskega basističnega ozadja pa nato črpa skozi celoten album. Številne basovske fraze in tonalne spremembe uspešno vnaša v glasbene odvode od funka in počasnega r'n'b-ja do nekakšnih odštekanih wonky jazzovskih odvodov. Za dokaj omejeno inštrumentalno produkcijo v glavnem poskrbi Flying Lotus, poleg Thundercatovega preigravanja basa ter prepevanja pa slišimo še klaviature in običajno bobnarsko sekcijo. Specifičen močno nareverban falzet servira Thundercatove odštekane domislice in cinične komentarje na kretensko življenje, ki ga pravzaprav živi. Thundercatov humor ne pozna meja – v mikrofon lahko mjavka, govori o policijski nepravičnosti ali pa o prekletem friend zonu in videoigricah.

Poleg žanrske raznolikosti v 23 skladbah doživimo pijanski vrtiljak občutkov in vzdušij, album pa se tako v prvi polovici razvija razmeroma hitro. Prvo daljšo predstavo nam pripravita gostujoča Michael McDonald ter Kenny Loggings v soulovskem Show You The Way in nato še Kendrick Lamar v Walk On By. Poleg omenjenih na plošči gostujeta še superzvezdnika Wiz Khalifa in Pharrell Williams. Po nekaj udarnih sredinskih komadih se lok pijanosti, na katerega Thundercat bolj ali manj subtilno aludira skozi celoten album, zaključi z blokom kratkih, pomenljivih epizodnih kompozicij, kot sta 3AM in DUI.    

Bruner v svojem pristopu k sodelovanju z drugimi glasbeniki vztraja pri sodelovanju kot takem in ne pristaja na zgolj preigravanje tujih idej. Thundercatov zvok pa absolutno poseduje temeljni vodili – edinstvenost in prepoznavnost. Če boste po preposlušanem Drunk kdaj znova naleteli na katerega izmed albumov, na katerih je Thundercat v preteklosti sodeloval, je njegov zvok v teh delih nedvoumen. 

Unikatni rožnati zven je na Drunk vseskozi prepojen z značilnimi igrami ritmiziranja, ki včasih odzveni kot jazz-fuzija, drugič hip-hopersko, tretjič pa v kombinaciji s klaviaturami celo p-funkovsko. Melanholični falzeti pa prepevajo takšne ali drugačne komentarje ter zgodbe. Čeprav nekateri komadi morda zvenijo bedasto, je to pozicija, ki jo je Thundercat želel zavzeti. Od humornega prevpraševanja lastne in tuje eksistence na prvih dveh albumih je svoj fokus tokrat prestavil v še bolj zabavno norčevanje iz človeške bizarne realnosti, ki ustreza Brunerjevemu odštekanemu karakterju. Vse skupaj je znova umestil v mešanico virtuoznosti na basu in avtentičnega žanrskega izraza, ki se ujema z zvokom, kakršnega predstavlja založba Brainfeeder, roko na srce pa sega tudi v precej pop sfere.