TIMBER TIMBRE: SINCERELY, FUTURE POLLUTION

City Slang/Arts & Crafts, 2017

Medtem ko naj bi punk kot legitimna družbeno konstruktivna žanrska struja že izzvenela v svojem množičnem zamahu, se je v zadnjih nekaj letih v zvočno bolj subtilnih in ganljivih miljejih pojavila kopica t.i. imenovanih protestnih plošč, ki si za trenutno izhodišče jemljejo odvratnost sodobne ameriške politike. Spomnimo se denimo glasne in prodorne plošče Jet Plane and Oxbow teksačanov Shearwater, s ploščo Hopelessness je nato povedla britanska glasbenica Anohni, malo pred njo pa že PJ Harvey z The Hope Six Demolition Project. Naposled je letos svoj ironičen pogled na svet zabeležil tudi ameriški kantavtor Father John Misty na plošči Pure Comedy, nenazadnje pa se je na seznamu neštetih, ki so jih nagovorile nedavne okoljske in politične floskule, pojavil še kanadski četverec Timber Timbre.

Kljub temu, da se štiričlanska zasedba iz Montreala tokrat pohvali z že šesto albumsko izdajo, je do nedavnega nismo umeščali med ključne predstavnike ohlapnega indie žanra. Na preteklih turnejah so prej spremljali vidnejše ustvarjalce, denimo Jónsija leta 2009 in kasneje ameriško neofolkovsko zasedbo The Low Anthem. Mestoma se je njihova glasba pojavljala v ozadju nekaterih filmskih serij, onkraj tega pa je bila njihova baza poslušalcev izven Kanade bolj redka. Morda jih je ravno prebujen raziskovalni duh pripravil do tega, da so se z vso svojo opremo začasno premaknili v Pariz in posneli album, ki je zaradi uporabe arhaične snemalne opreme izpadel ganljivo rjast in kriptičen.

Sincerely, Future Pollution je plošča, prepredena z jezo, gnusom, pesimizmom, preslišanimi očitki in frustracijami. Skoz vso ploščo se vzpostavlja kritičen odnos do zahodne politike, okoljevarstva in ekonomske nepravičnosti, ki pa na trenutke izpade preveč splošen in izrečen s pozicije udobja, da bi poslušalca lahko prepričal v stališče in filozofijo zasedbe. O različnih težavah kot prvoosebni protagonist razpravlja idejni vodja in vokalist Taylor Kirk, ki mu občasno umanjka ustreznih orodij, s katerimi bi uspel koherentno združiti občutja in znotraj posamičnih skladb izgraditi smiselno diskusijo. Zavoljo deljenja občutij in opozoril brez jasne vsebine, za nameček podanih še s tišjim raskavim in umirjenim glasom, je domneven vpliv skladb na poslušalca sprva komaj znaten.

V skladbah s plošče Sincerely, Future Pollution tako sledimo ne nujno povezanim trpkim opazkam, ki jih protagonist izraža v zvezi z bližnjim družbenim okoljem. Velvet Gloves & Spit preveva obup nad odsotnostjo virov navdiha in prenagljenim zakonskim življenjem, v Moment prevprašuje priviligirane družbene pozicije in obenem razmišlja o lastnih preteklih dejanjih, v Western Questions pa iz poplave kulturnih, okoljskih in političnih polomij na površje izplava kot odrešenik Davisovega koncepta etnosfere. Preprosto se postavi v fiktivno vlogo nadzornika vseh človekovih vsakodnevnih dejanj, sanj, fantazij, družbenih in znanstvenih dosežkov ter vseh ostalih občutljivih, na človeka vezanih fenomenov, s katerimi razpolaga kot samozavesten poet, zajet v lastno mojstrovino. Zdi se, kot da je Kirk agresijo, zgroženost, nemoč in otopelost dodobra prebolel in potlačil, še preden bi jih uspel strnjeno in učinkovito katalizirati v protestno poezijo. Rezultat so medle, čustveno neizrazite in neobremenjene skladbe, ki verjetno prej ganejo avtorja samega kot pa njegovega sledilca.

Zvok albuma orisujejo lenobno odzvanjajoče klaviaturske silhuete, ki v kombinaciji z mrmrajočim Kirkovim godrnjanjem vzpostavijo vzdušje odtujenosti, spokojnosti in ravnovesja. Četudi sta si vsebina in zvok tu v diametralnem nasprotju, umanjkajo nekateri posamični elementi, ki bi to razpoko prikladno mistificirali ali zbili z ustrezno nevrotično emocijo. Kirk si je za tokratni projekt z zasedbo namreč zamislil bolj šaljivo, gibljivo in živahnejšo izdajo, vendar se je nato nekje med procesom pričel spogledovati z mračnejšimi popoidnimi melodijami 80-ih in kasnejšim industrialom, kar je še posebej očitno v skladbah Moment in Sewer Blues. Tod nastopajo posebno počasni in temačni ritmi, ki v kombinacijah z rezkimi kitarskimi brnenji ustvarjajo najresnobnejše trenutke na plošči.

In gre tudi za edine pristne trenutke na plošči, ko uspe poslušalec neposredno doumeti, da svet ni takšen, kakršen bi moral biti po standardih in vrednotah protagonista. Komaj znatno pa poslušalec zdrsne v sledečo Western Questions, v kateri se preko ranljivih, milo utripajočih melodij v slični kontrastni meri sooča z dejstvom, da je uspeh zahodne družbe obenem tudi največja poguba. Naslovna in pretežno instrumentalna Sincerely, Future Pollution pa le obleplja, zvočno osmišlja in krasi z ustreznim nabojem melanholije in trpkosti, kakršnemu se boste lahko še od bližje prepustili tudi jutri, ko bo zasedba odigrala koncert na odru Kina Šiška ...