Ultra, 2013

Tokimonsta so pred približno dvema letoma pridno promovirali kot prvo žensko predstavnico ultra trendovske založbe Brainfeeder, ki jo vodi Flying Lotus. A njene posebnosti so tičale drugje kot v dejstvu, da ji je ime Jennifer Lee in ne recimo Justin ali Steven. Namreč, izstopala je kot precej neortodoksna izvajalka - tako v živo kot v studiu. V živo je tako po prvih ne najbolj prepričljivih korakih le znala ponuditi kompakten sprehod od starošolskega hiphopa do sodobnih beatov in basov z izleti v razne zvočnosti 80. in 90. let. Iz studia pa je pred letom, dvema uspela nametati samozavestno gosto serijo izdaj, ki so bile precej različne, nekatere celo razburljive, predvsem pa smo Tokimonsta verjeli, da ne skuša le ujeti vlaka trenutnih trendov beats scene Los Angelesa. Tako je bilo do sedaj. Po obdobju enega leta, ko smo od nje slišali nekaj praktično vsak mesec, pa je zadnje leto sledilo skoraj popolno zatišje. Tokimonsta se vrača z albumom Half Shadows, ki je spet precej drugačen. Žal.

Half Shadows se sicer začne brez presenečenj, s počasnejšimi inštrumentali uravnoteženega razmerja organike in sintetike. Prvi vokalni vložek dostavi veteran newyorške raperske scene, vesoljec, čudak Kool Keith, nekoč član zasedbe Ultramagnetic MC's. Ker gre za kult, od njega vedno pričakujemo nekaj posebnega. Tokratno sodelovanje ni nič kaj preveč posebnega, smo pa Kool Keitha videli tudi že v slabših izdanjih.

Potem Tokimonsta začne s skoki v ritmične trende jukea in po ogrevanju pridemo do vokalne sredice z raznimi gostujočimi pevkami. Na tej točki dobimo dozo Tokimonsta sloga, kot ga še nismo slišali, in z grozo ugotovimo, da poslušamo pop ploščo. Toki spominja malo na britanski oksimoron "podzemnega elektronskega popa", na um pride recimo enigmatični izvajalec SBTRKT. Namreč, SBTRKT premore kar nekaj več kot solidnih inštrumentalov, z vokalnimi posnetki pa krepko zabrede v pop vode, včasih prebavljivo, drugič pač ne. A glavna razlika je, da ima SBTRKT veliko bolj spimpan zvok. In da ne bi delali zamaskiranemu londonskemu mojstru krivice, najbolj pocukran trenutek plošče Half Shadow, sodelovanje z MNDR v absolutnem indie pop poflu preseže vse SBTRKT-ove poperske polomije. Sicer se od vseh gostujočih vokalistk najbolje odreže nekdanja Bonobova sodelavka Andreya Triana in potem zadnji del albuma Half Shadows precej neopazno odzveni mimo poslušalčeve pozornosti.

Novi projekt Tokimonsta je odkrito povedano pravo razočaranje, ki pa na nek način reflektira premike trendovske kalifornijske scene beatov. Balonček prenapihnjene scene Los Angelesa počasi načenjajo razpoke in kdo ve, morda bo kmalu tudi počil. Flying Lotus dela jazzerski album, producira tečnega Maca Millerja in zadnja novica je, da bo imel v novi igrici Grand Theft Auto čisto svoj kanal! Vmes je pristavil par starševsko pokroviteljskih spodbud na račun Earla Sweatshirta, hengal v studiu s Herbiejem Hancockom. Na večeru Low End Theory, ki se je iz talilnice losangelskih mojstrov semplerja, tudi Fly Lo-ja, prelevil v do zadnjih kotičkov nabit brlog lokalne "hip" publike, se je že pred nekaj časa nenapovedano in v ne ravno prepričljivi didžejevski vlogi pojavil Thom Yorke. In potem je tu še fenomen do stratosfere nahajpane ekipe Odd Future. Stvar je postala prevelika. In tega se Daddy Kev, vodja večera Low End Theory in neke vrste "fotr" cele lokalne scene, zelo dobro zaveda. V nedavnem intervjuju je povedal, da se je mogočni val scene Los Angelesa že zlomil in da je povsem možno, da se bo pravljica kmalu končala. Če rahlo diletantsko sklepamo po le enem izdelku, torej pričujočem albumu Half Shadow mlade Tokimonsta in če dodamo še razpršeni medijski senzacionalizem, zasičeno poveličevanje scene mesta angelov, se konec res bliža. Začetek konca?