Frenchkiss Records, 2019

 

Vedno bolj pogosto se v glasbenem svetu srečujemo z novimi imeni, ki so do prepoznavnosti prodrla z internetnimi hiti in do pogodb z založbami na podlagi števila ogledov in sledilcev. Takšni glasbeniki veljajo za neke vrste samorastnike, borce na novi fronti, na kateri si za svoj uspeh odgovoren sam in torej ne neka zastarela glasbena industrija, in vse to se lahko odvije tudi, ne da bi glasbenik sploh moral zapustiti svojo spalnico, odigrati kak koncert ali sploh sodelovati s komerkoli. Bend, o katerem bomo razpravljali v tokratni Tolpi bumov, pa se požvižga na takšen način uspeha in tako tudi dokaže, da je širšo publiko še mogoče doseči tudi zgolj z dobrim starim trdim delom in sodelovanjem z ljudmi na terenu ter brez blazne spletne prezence. 

Twen je težak DIY indie rock projekt, ki izhaja iz Bostona oziroma tamkajšnje punk scene. Zasedba s turbulentno postavo je pod vodstvom pevke Jane Fitzsimmons in kitarista Iana Jonesa svojo zgodbo začela pisati v nekem bostonskem kletišču. In prav tam je nek naključni obiskovalec na svoj snemalnik ujel njihov celotni prvi, petkomadni koncert. Skupina se je kasneje preselila v Nashville, kjer je te posnetke leta 2016 tudi objavila kot EP, naslovljen preprosto Twen Live. V letih, ki so sledila, je bil bend večino časa na turneji, nabiral je kontakte in gradil lastno publiko. Turnejo so si financirali s pomočjo prodaje second hand oblačil, ročno potiskanih s sitotiskom, spali pa so pač, kjerkoli so jih bili pripravljeni sprejeti v svoj dom. Tri leta so tako garali in koncertirali z materialom za album, ki so se ga ves ta čas tudi trudili izdati. No, nato so letos le uspeli podpisati pogodbo z newyorško neodvisno založbo Frenchkiss Records in tako se je končno rodil njihov prvenec Awestruck, na katerem slišimo deset komadov, pet takih, ki jih razen na koncertih še nismo slišali, ter še vseh pet skladb z že omenjenega live EP-ja, ki tudi na novem albumu niso doživele kakih drastičnih strukturnih sprememb. 

Glasbeni izraz zasedbe Twen leži nekje med zasanjanim popom in shoegazom. Band se posluži številnih elementov, značilnih za indie glasbo devetdesetih in zgodnjih dvatisočih, ki jih uspešno nadgradi s svojimi lastnimi idejami. Rezultat je sodobna in sveže zveneča glasba, ki pa hkrati zveni tudi zelo domače. S podobno povezavo med preteklostjo in novimi idejami je v času, ko so Twen s temi komadi še zgolj koncertirali, na EP-ju Habit uspelo takratnemu upu indie rocka, baltimorski Lindsey Jordan oziroma njenemu projektu Snail Mail. Kot se za bolj moderen indie rock spodobi, sta glavni zvočni karakteristiki plošče Awestruck predvsem jangly kitara in neobičajen vokal, tipično zakopana v izdatno mero reverba in delaya. A ko se v album poglobimo, se pod površino takšne prijetne preproščine skriva lepa količina presenetljivo kompleksnih fines, predvsem v obliki zelo zanimivih vokalnih linij Jane Fitzsimmons, ki brez zaključevanja ob koncu fraz in poudarjanja pomembnejših besed uspešno spreobrača tipične načine premeščanja melodije govora v petje. Karakteristike besed in govora, kot smo jih vajeni, Jane malodane vrže čez okno in predstavi lasten način fraziranja ter izgovarjave. Tak drzen pristop, največkrat kar v vodilnih melodičnih linijah komadov, seveda prispeva k nerazumljivosti besedil, a v primerih takšne glasbe pomenska zamegljenost pogosto deluje kot zaželena dimenzija, Twen pa uspe takšnim pričakovanjem hkrati podleči in jih obrniti na glavo, ko torej navidezno preprostost skladb presežejo z vpeljevanjem večje mere kompleksnosti v obliki netipičnega, svojevrstnega vokalnega fraziranja. 

Twen odstopajo od povprečja tudi v smislu stukturiranja skladb. V večini komadov skoraj ne najdemo refrena, vsaj ne refrena v tipičnem smislu, strukture bendovih skladb so namreč zastavljene na zelo drugačen način, kot smo tega vajeni v primerih podobnih zasedb. Na plošči Awestruck se vsi posamezni deli skladb po večkrat ponovijo, kar ne deluje prisiljeno, temveč osvežujoče in na prvo poslušanje sploh ne tako očitno, zaradi produkcijskega pristopa se namreč vse kar nekako zlije skupaj. Vsi komadi na plošči prav tako uspejo biti nekaj posebnega vsak zase, skupaj pa delujejo kot tesno zvezana albumska enota. Za razliko od veliko žanrskih sodobnikov, katerih komadi so na površini različni, a so si v temeljih med seboj enaki, so si skladbe zasedbe Twen - ravno obratno - na površini med seboj zelo podobne, a so v temeljih zelo različne. In prav tu se skriva tisto, za kar si tako Twen kot tudi veliko drugih izvajalcev najbolj prizadeva, torej drugačnost. No, zasedbi Twen v poskusu takšne drugačnosti tudi uspe!

Bostonskim DIY-jevcem je torej uspelo ustvariti zelo soliden prvenec, ki kljub dejstvu, da je sestavljen iz skoraj tri leta starih komadov, deluje zelo sveže. Pod površino njihovih catchy skladb se skriva veliko zanimivih idej, iz katerih bi se številni njihovi vrstniki lahko veliko naučili. Awestruck resnično je plod trdega dela in predanosti. Le upamo lahko torej, da bo zasedbi ta zagon uspelo ohraniti tudi na prihodnji izdaji, ki bo verjetno, po zdaj že preživeti izkušnji z birokracijo, z nami tudi kaj prej kot čez tri leta.