Trost, 2014

V Tolpi bumov se tokrat seznanjamo z avstrijsko zasedbo Valina, triom iz Linza, ki je dejaven že od leta 1996. V vseh letih delovanja so odigrali nepregledno kopico koncertov v Evropi, Rusiji, Turčiji, Izraelu, ZDA in Južni Ameriki, mnogo pa so jih organizirali tudi za druge bende, in sicer kot aktivni člani kulturnega centra Kapu v Linzu, ki ga z nekaj popustljivimi in upognjenimi kriteriji lahko označimo kar za srce tamkajšnjega underground dogajanja. Okolje, iz katerega člani prihajajo, je tako precej naklonjeno njihovim stališčem glede izvajanja glasbe, ki izhajajo predvsem iz prizadevanja po čim večji ustvarjalni in kulturni neodvisnosti. Ne glede na to, ali vse skupaj poimenujemo punk, indie, alternativa ali pa še kaj bolj ponesrečenega, gre v samem bistvu predvsem za težnjo po pristnosti in iskrenosti izraza ter po oblikovanju primernega prostora za to, da ta izraz svobodno zadiha. 

V primeru Valine je s pričujočo ploščo Container pri avstrijski založbi Trost zadihal na njihovi četrti dolgometražni izdaji, in sicer na vinilni plošči ter v obliki digitalnega Bandcamp paketa. Plošča je, tako kot že dve predhodni, nastala ob našpičenih producentskih ušesih Steva Albinija, kar je običajno dvorezen meč. Po eni strani je ravnokar omenjeni gospod seveda sinonim za brezkompromisen, relativno prepoznaven zvok, določen način dela z bendi in vrednote, ki se zrcalijo v vsem, česar se loteva. Po drugi strani pa se bend, enkrat ko posname ploščo z njim, kar ne more izogniti številnim primerjavam in večinoma neupravičenim podtikanjem podobnosti z njegovimi lastnimi projekti. Zato v tem razmišljanju to puščamo čim bolj ob strani. Valina so sicer nedvomno zaznamovani z nekakšnim do-it-yourself etosom, značilnim za neodvisno ameriško noise-rock sceno devetdesetih, pretiranim klišejem, katerim bi se spričo tega lahko vdajali v svojem ustvarjanju, pa se izogibajo predvsem z iskrenimi, ne ravno kompleksnimi besedili, ki temeljijo na njihovem poznavanju zgodovine, bolj ali manj relevantne pop kulture in stoičnih refleksijah osebnega vsakdanjika. 

Pričujoča plošča je tako nekakšen presek najrazličnejših vtisov glede omenjenih tematik, posredovanih preko vokala, ki na tem albumu nedvomno stopi še bolj v ospredje kot na prejšnjih izdajah. Soditi gre torej, da se jim izražena sporočila zdijo vedno bolj pomembna in vredna pozornosti, pa četudi gre za relativno preproste, a vseeno učinkovite finte, kot je poosebitev materialnih skrbi v naslovu Don't You Dare to Scare Me, Empty Wallet. Kar zadeva zvokovno podobo, gre pravzaprav za nekoliko bipolaren album, ki se kar nekajkrat iz sicer precej izčiščenega in ostrega, a še vedno relativno surovega rockovskega izraza sprevrže tudi v jazzovsko podmazane utrinke; v nekem trenutku tako spominjajo denimo na občutke drveče kataklizme, značilne za zvok The United Sons of Toil, vmes pa lahko zaslišimo na primer tudi odmeve Zu, na katere se zlahka spomnimo recimo ob komadu The Grumbler.

Ob vsem tem pa je Container vendarle plošča, ki svoj šarm gradi s premišljeno in všečno melodiko, mestoma potopljeno v nekoliko bolj hrumeče in psihedelične odklone, ki pa ne zvenijo niti malo prisiljeno in plošči preprečujejo, da bi kakorkoli zašla v pretirano sladkobnost, kar bi lahko na nekaterih mestih poočitali recimo njihovemu prejšnjemu albumu A Tempo! A Tempo! Container je tako navkljub svoji relativni žanrski dinamiki neposreden in uravnotežen album, ki ga zaznamujeta tako igrivost kot tudi udarna dramatičnost.