VINCE STAPLES: Big Fish Theory

VINCE STAPLES: Big Fish Theory

Recenzija izdelka
6. 7. 2017 - 19.00

ARTium/Blacksmith/Def Jam, 2017

 

Pisalo se je leto 2013, ko je takrat večini neznani klepetač Vince Staples gostoval na kompoziciji Earla Sweatshirta, imenovani Hive. Od takrat fant praktično ni zgrešil. Njegovi mixtapi in EP-ji so od izdelka do izdelka dokazovali, za kako tehnično dovršenega, modrega in pronicljivega emsija gre. Mladenič iz Long Beacha je bil v mladih letih član zloglasne tolpe Crips, v glasbi pa je zaslovel kot dokumentarist oz. kronist, ki ne obsoja in moralizira, marveč na svoj način orisuje stanje in realnost afroameriške mladeži, vpete v getovska naselja Los Angelesa. Izstop iz tinejdžerske tolpaške preteklosti pa ga zelo osredotočeno žene k temu, da izpopolnjuje svoje tehnično znanje, hkrati pa samega sebe preganja k nenehnemu spreminjanju in neponavljanju okostenelih in že izkoriščenih idej ter nenehno izstopa iz komfortne cone.

Njegov predlanski dvojni prvenec Summertime 06 je bil povečini sproduciran s strani chicaškega veteranskega producenta No I.D.-ja in si v primerjavi z recimo kliko, zbrano okrog Top Dawga, doslej ni prislužil dovolj poslušalske hvale, čeravno gre v Vincovem primeru za raperskega prvokategornika, ki pa ga praktično izven hiphoperskega in kritiškega sveta raja nikakor ni dovolj prepoznala. A to se bo verjetno spremenilo po izidu plošče Big Fish Theory, ki so jo v teh dneh izdali pri kombinaciji založb ARTium ter Def Jam.

Za razliko od svojih prejšnjih projektov je Vince artizem spravil na višji nivo, predvsem pa je v svojo opazovalno žilico vnesel več dinamike in življenja. V kolikor smo ga doslej poznali kot hladnega tretjeosebnega kronista, na novem albumu najdemo kar nekaj bolj osebnih in s čustvi nab(r)itih izlivov. Že sam uvod je zelo mračnjaški in vase nemudoma implementira vsakdanje tegobe afroameriške skupnosti, ki pa še zdaleč niso edina tematika albuma. Poleg socialnega življenja in stanja malega temnopoltega človeka v sodobni Ameriki z brutalno policijsko represijo vred Vince odpira teme o nepravičnosti, napada materializem, reflektira perspektivo raperja na publiko in obratno, predeluje raznovrstne odnose, humorno podaja vtise o tem, kaj od tebe pričakujejo med ponočevanjem v klubovju ter posledično adiktivnostjo grupik, in se znotraj kontrolirane, vodljive zmešnjave, povečini giblje nekje v medpolju filozofije in politike. Vse te vokalne veščine znova vodi z zelo lucidno, slikovito naracijo, kjer ni niti ulični gangster niti socialno zaveden raperski pridigar. Njegova prehajanja od močno introspektivnega, mestoma samomorilskega uvida vase, polnega referenc na prehitro umrle mlade zvezdnike tipa Amy Winehouse in River Phoenix, do ekspresivnih zabavnih delov so nenehna in sunkovita.

Z emocijami najbolj nabit album njegove kariere vseeno povečini ostaja znotraj frustrirajočega, depresivnega polja eksistencializma, kjer Vince zelo detajlno, brihtno, pedantno in z veliko občutka manifestira najbolj temačne misli, hkrati pa pri tem ostaja še kako prefrigan, humoren in zbadljiv. Njegove miselne provokacije znotraj močno nihilističnega obupavanja nad svetom ga večkrat besedilno silijo v urgentne in mestoma abstraktne, simbolike polne izpade destrukcije ter naelektrenega vzdušja, ki ga pomagajo graditi podlage.

Big Fish Theory nas premetava iz enega občutka v drugega, od ekspresije temnopoltega trpljenja, turobnosti in občasne prekompleksnosti - zaradi česar je album dobro poslušati večkrat, da dobimo celotno sliko - do arogance ter humornosti, a vedno za seboj pušča vsaj delček miselne provokacije in uspešno preda sporočilo. Sprehodi med najstniškimi sanjami o lagodnem življenju, poti do slave in trenutno realnostjo z vrhunskim smislom za detajle ter preciznim rapanjem v sebi nosijo vsebino, ki vedno komunicira s publiko.

Produkcijska plat albuma pa je, sploh za založbo formata Def Jam, že skorajda avantgarden potep po hiphopu in glasbenih trendih znotraj in izven žanra v preteklih letih. Puristi bodo zmajevali z glavo, saj No I.D. sploh ni sodeloval pri albumu (in se je očitno raje posvečal novemu Jay-Z-ju), progresivci pa bodo za raperske razmere zelo lomljivo ploščo verjetno sprejeli odprtih rok. Producenti albuma ponujajo močno eklektično, riskantno, raznoliko in pestro sestavljanko zvokov, ki od uvodne, The Streets zveneče 2-step oz. UK garage kompozicije črpajo iz zelo različnega okvira, a nekako poskušajo slediti osnovni ritmični hiphop estetiki. Močan je vpliv detroitskega in chicaškega getovskega, temačnega techna in housa, EDM-a, trapa, pa tudi grima ter že omenjenega 2-stepa, ki klavstrofobično levopolno elektronsko produkcijo preko repetitivnih basov in izrazitih sintov prepleta v svet žanrskih združevanj. Klubske, a močno omotične podlage nosijo v sebi našpičeno diskotečno darkersko basovsko produkcijo, ki v večini primerov rezultira v atipični zmesi klubske produkcije in depresivnih tekstov, na katere v klubu pravzaprav ne moremo poplesavati. Iz melodičnih retro zvokov sodobnih in manj sodobnih getovskih inštrumentalnih praks s primesmi zapeljivega, distorziranega popa, ki nas vodijo od industrijskega Detroita do londonskega East Enda, je produkcijska ekipa v postavi Sophie, Flume, GTA, Warpovec Jimmy Edgar, Justin Vernon iz Bon Iver, Zack Sekoff, Ray Brady in Christian Rich, ki je po Senoriti na Summertime 06 tokrat zaplodil potencialno največji groovy hit Big Fish, ustvarila precej samosvoj in inovativen zvok, ki gradi iz preteklosti in gleda v prihodnost. Vsekakor pa je potrebno poudariti, da za razliko od Summertime 06 zvočna slika ni tako enovita in kohezivna, saj nas občasno precej nealbumsko meče izven dodelanega albumskega zvoka.

Verjetno bo za Staplesa to prelomna plošča, ki ga bo iz polja insiderske hiphop scene vrgla v medžanrsko polje trendovsko slušajoče mladeži, ki bo Vinca oddaljila od njegove pravoverne raperske publike in ga postavila med fenomene sodobnega časa. O genialnosti verbalnih sposobnosti Vinca besed sicer ni potrebno izgubljati, primerjave s Kanyejevim Yeezusom, Drakom, Kendrickom, Gambinom ali vsaj z Dannyevim Atrocity Exhibitionom pa se bodo verjetno kaj kmalu pojavile povsod, čeravno je Vince tehnično, rapersko in vsebinsko nekaj razredov nad recimo Drakom in Kanyejem ter precej drugačen emsi od ostalih primerkov.

Vince je zaplodil še eno vitalno, presenetljivo energično, inovativno, avtentično in doslej svojo najbolj samozavestno ploščo, ki pa je zaradi napetega vzdušja, samosvoje kombinacije klubskih podlag in depresivnih besedil ter očitne preokupacije s smrtjo in koncem ter nekonvencialnostjo marsikdo ne bo zlahka prebavil kljub le dobrim 36 minutam glasbe. Big Fish Theory je tako klubski album, poln lomljivih verzov v času bizarnosti, katerega pravo vrednost odkrijemo po večkratnem detajlnem poslušanju. Njegova širina še enkrat več dokazuje, kako se da učinkovito, zanimivo in dinamično spopasti z raznolikimi tematikami od hvalisavosti, kot recimo pri kompoziciji Yeah Right s Kendrickom, do političnega manifesta BagBaka in depresije getovskega vsakdana. V vse skupaj je Vince briljantno vklopil kopico gostov, ki pa se - z izjemo dveh - pojavljajo bolj kot ne v ozadju ali na refrenih in so navidez zelo neopazni.

Ob vseh pozitivnih rečeh pa je potrebno povedati, da je kljub bolj jedrnatim, preciznim in funkcionalnim besedilom tokratni album malce manj osredotočen od prejšnjih izdelkov. Občasno se zdi, da so nekateri refreni, recimo tisti Ricka Rossa, in podlage narejeni malce na silo in strukturno bodisi ne zdržijo kompletne kompozicije bodisi malce pešajo. To katarzični in paranoični nihilistični plošči, pri kateri občasno dobimo občutek, da bo nečesa kar konec, ponuja prostor za napredek pri naslednjih projektih.

 

Vince Staples - Big Fish
Vince Staples - Rain Come Down

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness