Vince Staples: Prima Donna EP (Def Jam Recordings, 2016)

Če je bilo Vinca Staplesa ob izdaji njegovega lanskega dvojnega albuma Summertime '06 še vedno potrebno posebej predstavljati, zdaj najbrž ni več potrebe po tem. Sledilci rapa so ga v vsakem primeru dodobra spoznali že prej, predvsem z izjemnim EP-jem Hell Can Wait iz leta 2014, omenjeni debitantski dolgometražec, brez dvoma eden izmed najboljših rap albumov lanskega leta, pa ga je približal široki in sploh ne več zgolj na hip-hop omejeni publiki. Izdajo EP-ja Prima Donna, ki nam ga Staples prinaša le dobro leto kasneje so torej razumljivo spremljala visoka pričakovanja.

Medtem ko je Summertime '06 z realističnimi pripovedmi dokumentiral prehitro odraščanje in ukradeno mladost na ulicah Long Beacha, nam z novo izdajo še za odtenek odraslejši Staples ponuja neposreden vpogled v svojo depresijo s katero vzporedno razkriva tudi širše družbene tenzije. Že od intro segmenta, ko Staplesovo prepevanje prekine pok pištole, je takoj jasno, da relativna slava ali denar nikakor nista osvetlila ali olepšala njegovih misli. Besedilno to najbolj ostro razodeva komad Loco, v katerem Staplesove verze o cobainovski usodi prekine šele sobarica, ki potrka na vrata njegove hotelske sobe. Ta segment močno spomni na izjemno skladbo u, v kateri je Kendrick Lamar lani na podoben način pričal o tem, da "denar ne more zaustaviti samomorilne šibkosti". Staplesov prikaz globine raz, ki jih na umetnikih pušča (west coast) ulično nasilje, pa je še bolj surov in manj kalkuliran od Kendrickovega.

Staples sploh ves čas lovi ravnotežje med vojno, ki poteka okrog njega, in svojimi notranjimi bitkami. S svetom, ki ga neprestano sili v boj, se naprimer sooča tudi v komadu War Ready, ki sampla glas Andreja 3000, sicer pa gre tu tudi za enega izmed dveh producentskih prispevkov Jamesa Blaka na tokratnem EP-ju. To sodelovanje prinaša minimalističnemu zvoku Staplesa nove dimenzije in ga v tem primeru širi z živčno sint linijo in kompleksnim beatom. Kljub različnim zvočnim usmeritvam različnih producentov pa EP ostaja kohezivno in s Staplesovo zvočno estetiko globoko prepojeno delo. Nasploh so zanj značilne nadžanrske aspiracije, tokrat močno izražene denimo v kitarskem komadu Smile, ki ga je produciral še en ljubitelj alter-rocka, DJ Dahi.

Staples je nasploh preveč nemiren, nezadovoljen in kreativen, da bi zganjal kakršnokoli glorificiranje preteklosti in (sub)kultur ali da bi se zadovoljil z že doslej vzpostavljeno zvočno linijo. Svoje skrajno iskrene izpovedi, začinjene s suhim smislom za humor, tokrat prenaša skozi še bolj progresivne zvočne podlage, ki so še vedno temačne, a obenem tudi poživljajoče. S tem se še dodatno uveljavlja kot najboljši raper mlajše, v devetdesetih rojene generacije, Primma Donna pa mu zvočno odpira toliko vrat, da je nemogoče napovedovati, skozi katera bo skočil naslednjič.

DJ Earl: Open Your Eyes EP (Teklife, 2016)

Ko je leta 2014 veliko premlad umrl DJ Rashad, se je lahko hitro porodilo vprašanje, če bo s tem zaustavljen tudi razvoj footworka, čikaškega plesnega žanra, ki je kakšnih pet let pred tem začel ekspresno pridobivati na popularnosti in pomenu. Footwork se je sicer iz jukea in ghetto housa razvil že dolgo pred tem, a je šele okrog leta 2010 zares prerasel svoje lokalno okolje in začel narekovati trende različnih manifestacij plesne glasbe, glavno vlogo pri tem pa je imel prav DJ Rashad.

A footwork sta ves čas zaznamovala tudi prijateljsko sodelovanje in splošna nagnjenost k skupnemu ustvarjanju ter nastopanju. Rashad je mnogim mladim ustvarjalcem beatov predstavljal mentorja in s tem pomagal postaviti temelje novi generaciji footwork producentov. Med najprominentnejšimi posamezniki Rashadove Teklife klike je že dolgo Dj Earl, ki svojo vizijo footworka tokrat predstavlja s ploščo Open Your Eyes. Ta za petindvajsetletnega Earla sicer nikakor ni prva izdaja, a je prva izdaja nove glasbe na založbi Teklife in s tem za Earla in sam crew predstavlja določeno prelomnico.

Dj Earl je tokrat duhu footworka sledil že v skupinskem pristopu k ustvarjanju, saj je vsaka izmed pesmi plod sodelovanja, pri čemer je poleg Earlovih Teklife kolegov med sodelavci tudi eksperimentalni producent Oneohtrix Point Never. Ta je Earlu na pomoč priskočil med drugim tudi prav na vrhuncu EP-ja, pri komadu Let's Work, ki predstavlja izjemno fuzijo jazzovskih vložkov, deep-house sintov in nenadnih sprememb tempa. Earl je svoj lasten izraz znotraj footworka sicer že na prejšnjih izdajah iskal predvsem v futurističnem, pa hkrati melanholičnem zvoku, ki se preliva tudi skozi nove pesmi in z Oneohtrixovimi sinti pride še bolj do izraza.

Earl tudi tokrat uspešno briše ločnico med lastnim, kompleksnim izrazom in med plesnim, klubskim efektom povezovanja skupnosti. Komadi, kot je Rachett, tako z dovršenimi spremembami ritma hkrati uspešno nagovarjajo posameznikovo melanholijo in dajejo občutek plesnih battlov.

Vsemu temu navkljub pa se zdi, da Earl v celoti ne doseže prefinjenosti in večplastnosti nekaterih izdaj svojega mentorja. Rashadov Double Cup je mojstrovina predvsem zato, ker je skozi footwork estetiko izjemno tekoč, poslušljiv in zračen album, ki nas ves čas neočitno, a zelo učinkovito vozi v nepričakovane nove smeri. Podobno zračnost je Earl sicer nakazal na lanskem Ep-ju Live Love Teklife, tokrat pa glasba deluje izjemno dodelano, produkcijsko dovršeno, a so prehodi mestoma že preveč prečiščeni, jasni in intenzivni.

Vendar pa Earl seveda ne bi niti hotel tekmovati z Rashadom. Open Your Eyes je še vedno dovolj samosvoj in hkrati eklektičen ter žanrsko raznolik EP, da Earla izpostavlja kot prihodnost footworka, footwork pa kot prihodnost plesne glasbe. V sodelovanju z velikimi imeni drugih žanrov footwork nasploh osvežujejo in odpirajo tudi drugi, denimo legendarni Rashadov partner DJ Spinn, vse to pa žanr ohranja vitalen. In v tem smislu lahko Open Your Eyes predstavlja pravšnji primerek za nadaljevanje zgodbe Teklifea.