PAN, 2015

V Današnji Tolpi si bomo pobližje ogledali prvi dolgometražec Louisa Carnella, oz. Visionista. Producent, znan po širjenju obzorij grime okuševalcem, ki je že dvigoval prah s svojimi Boiler Room in Red Bull Music Academy seti, se s svojim debitantskim nastopom še bolj posveča eksperimentaciji.

Album otvori z zanj, kot prav tako za UK garage, značilnimi visoko uglašenimi vokalnimi sempli, ki pa namesto spogledovanja z mdma evforičnostjo delujejo odtujitveno. Nič novega ni, da Visionist poseduje veščine, s katerimi človeške vokale krivi po svoji volji, a v kombinaciji s hladno atmosfero celotnega albuma, te tu dosežejo novo stopnjo čudnosti. Ta pa je tudi ena izmed osrednjih kvalitet albuma. Sicer Visionist ni pretirano avantgarden raziskovalec zvoka v širšem smislu, ampak v kontekstu klubske glasbe, in bolj specifično v svojem okolju britanskega podzemlja, so koraki v neznano prej opaženi. Še posebej zaradi relativno počasnega razvijanja scene, zaradi nenehnega navala nostalgičnega obujanja nekega čislanega obdobja. Visionist se od tega oddalji, a so elementi zapuščine iz katere izhaja še vedno jasno otipljivi. Poleg grime vplivov so, tako kot pri veliki večini britanskih producentov, prisotni footwork vplivi, kar namiguje na še vedno močno prezenco hiper evolucije plesne glasbe, ki jo je iz Chicaga po svetu raznesel DJ Rashad. Pri plati pa se tudi pojavi nekolikšen korak stran od tradicionalnega pristopa, kjer je v osredju klubskih tračnic ritem. Pri Visionistu zgleda, da se je v središču znašla atmosfera, ki jo tekom celega albuma krepi z izdelano vizijo hladnega futurizma. Vkolikor bi lahko rekli, da so že prej omenjeni vokalni sempi na tej plati njegov glavni inštrument, gredo zasluge tudi računalniško zvenečim sintetizatorjem, ki vokale komplementirajo. Računalniško zveneči pa so v smislu, kako nečloveško in sprogramirano se slišijo, kar se sklada s tuje zvenečimi, a prepoznavno človeškimi, vokalnimi sempli. Lahko bi rekli torej, da Visionist ustvarja neko oprijemljivo verzijo svoje vizije o nadaljevanju človeškega odnosa s tehnologijo. Lahko pa bi tudi rekli, da le podaja svoje aktualne ideje in veščine, ki jih je uglasbil in zapakiral v ličen izdelek. Pristopov k poslušanju je več, a v primeru tokratne Tolpe Bumov, bi ta album znal nagovoriti obe prej omenjeni množici ljudi. To, da zna Visionist pritegniti bolj tehnična ušesa, kot tudi tista bolj sanjava in domišljijsko manj ukročena, ni nič novega, je pa definitivno nekaj kar s svojimi izdajami postopoma nadgrajuje in poglablja.

Vseeno pa album Safe, kljub klubskim vodam, iz katerih izhaja, ni najbolj dostopen album širši množici, ki od klubskih producentov pričakuje predvsem gibalna vodila, ki jo vodijo skozi netrezne noči v duhu rajanja. Morda pa se dogaja širši preobrat in producenti klubske glasbe postajajo naveličani prežvečenih ritmičnih vzorcev in izrabljenih kombinacij evforičnih melodij. Poleg Visionista se je letos že par producentov obrnilo stran od preverjenih formul ter poseglo po eksperimentiranju, med bolj odmevnimi letos Jlin in Arca. Zdi se, kot da scena potrebuje svojo novo 303 revolucijo, saj vedno več producentov zavrača ustaljene norme pri produkciji plesne glasbe. Visionist spada v to skupino.