Merge, 2017

O novem valu vitalnosti neodvisnega rocka govorimo že kar nekaj let, v zadnjem času pa mnogi od naših najljubših ustvarjalcev iz podtalja zasluženo stopajo pod žaromete. V razponu nekaj mesecev je letos to uspelo tudi dvema sestrama, Allison in Katie Crutchfield, prekaljenima veterankama scene, ki je nekje na presečišču kantavtorstva, indie rocka in pop punka. Allison je pozornost najopaznejših glasbenih medijev pritegnila s svojo prvo dolgometražno izdajo Tourist In This Town, Katie pa je na četrti plošči zasedbe Waxahatchee svojemu zvoku dodala nekaj dimenzij in ga približala širši publiki.

Čeprav sestri Crutchfield povezujemo s Filadelfijo in tamkajšnjo cvetočo sceno, je Waxahatchee vseeno zasedba, ki je neločljivo povezana z Alabamo, Katiejino rojstno zvezno državo, nenazadnje tudi zaradi svojega imena, ki si sposoja toponim potoka, ob katerem je glasbenica odraščala. Na plošči Out In The Storm odmeva neskončna prostranost ameriškega juga, v zvenu njenih kitar se sliši twang countryja in americane z lokalne radijske postaje, bobne poganja ritem počasnega tovornega vlaka. Hkrati se neobremenjeni lo-fi plošče Cerulean Salt in razpuščena intimnost albuma Ivy Tripp umakneta kompaktnim pesmim z jasnim namenom, saj se je Katie Crutchfield pomaknila proti varnemu kokonu standardnih rockovskih vzorcev. Tako kot na Sharon Van Etten in Angel Olsen pred njo, je tudi na njeno ustvarjanje ta sprememba vplivala pozitivno, saj je njeno pesmopisje tako trdno, da ga bolj klasičen pristop ne razvodeni, temveč mu omogoči, da postane še bolj izrazito.

Čeprav ima plošča Out In The Storm močan avtorski pečat, Waxahatchee obenem z njo postaja tudi zasedba v pravem pomenu besede. Album je namreč najbolj bandovski do sedaj, njegov poln zvok pa odkrito priča o tem, da je bil večinoma posnet v živo, v pravem studiu. Katie je skupaj z dvojčico Allison, ostalimi člani skupine in producentom Johnon Agnellom, ki je med drugim že sodeloval s Sonic Youth in Dinosaur Jr., ploščo odela v zvočno tkanino, ki razgibane pesmi združuje v kohezivno celoto. Iz otvoritvene, himnične Never Been Wrong se album tako skorajda neopazno prelije v ležerno, skorajda alt countryjevsko 8 Ball, v nadaljevanju pa se špartanska Recite Remorse tekoče prelevi v izpovedno katarzo odlične Sparks Fly.

Katiejino tekstopisje je na Out In The Storm fokusirano na konec oziroma konce romantičnega razmerja. Kot ponavadi je precej prizemljeno, hkrati pa tudi zemeljsko, organsko, s podobami dreves, listov, vetra, ognja, dima, dežja, ptičev. Nahaja se sredi naslovne nevihte, a ponuja trezen, razumljiv uvid v notranje življenje glasbenice, v njeno spoprijemanje z občutki sramu in samozavesti ter ujetosti in moči.

Četrta plošča zasedbe Waxahatchee je torej zrel, trden izdelek zasedbe, ki hkrati ne pozablja na sam vir svojega umetniškega izraza. Več kot navdušeni smo lahko, da bomo Katie Crutchfield in njene prijatelje v tako pomembnem kariernem trenutku videli in slišali tudi v Ljubljani, in sicer 18. septembra v okviru Hrupnih večerov.