Ba Da Bing, 2020

Wendy se pelje v avtu in razmišlja. Krmili med nagrmadenimi miselnimi valovi tistega dne, od sveže vpitih predavanj do odkruškov iz knjig, ki jih trenutno prebira. Razmisleki se tvorijo sproti iz spominov na preigrane linije prejšnjega večera in iz dražljajev utripajočih luči v poznopopoldanski prometni konici na eni izmed širokih ameriških mestnih vpadnic. Na te zavestno upravljane kopice misli naplavlja nekaj neznanega. Pod njimi brbotajo in tiho kipijo neraziskani temni tokovi, ki jo spodnašajo. Takrat Wendy ne misli na nič več. Avtomatično dela zavoje in ne ve, zakaj se ji kar naenkrat vse zdi tako tuje.

V današnji Tolpi bumov gostimo Wendy Eisenberg, sicer sveže ime, ki ima kljub mladim letom že marsikaj pokazati. Svoje kitarske spretnosti je začela brusiti že pri enajstih letih, ob tem pa se je izpopolnjevala tudi v igranju bendža in petju. Vendar pa jo je že kmalu zmotilo, da jo kot dekle s kitaro nekateri dojemajo na preveč konvencionalno romantičen način in da se ji vrata ponekod odpirajo prej zaradi njenega spola kot zaradi njenih sposobnosti. Zato se je zavestno odločila, da se bo na instrumentu izmojstrila do virtuoznosti ter tako v prvi plan postavila tisto, po čemer si je želela biti najbolj prepoznavna. 

Ob študiju jazz kitare je bila glasbenica del mnogih projektov, ki s svojo raznolikostjo odražajo njeno širino. Nastopala je z rock bandom Editrix in s čudaško noise-punk zasedbo Birthing Hips, s katero so leta 2017 izdali prvenec Urge to Merge, kmalu zatem jo je zapazil znameniti John Zorn in jo povabil k sodelovanju pri projektu The Machinic Unconscious, v okviru katerega je skupaj z basistom Trevorjem Dunnom in bobnarjem Chesom Smithom oktobra lani nastopila tudi v Klubu Cankarjevega doma. Ob tem se je izpopolnjevala tudi v samostojnem ustvarjanju: leta 2018 je izdala Its Shape Is Your Touch pod okriljem losangeleške založbe VDSQ, ki daje prostor vsestranskim kitarskim raziskovalcem. Začetek letošnjega leta pa je obeležila s samostojnim spustom v bedroom pop, in sicer s solo projektom Dehiscence.

To, kar najaktualnejšo izdajo Auto v tako mešanem naboru dosedanjih glasbenih udejstvovanj morda loči od preostalih, je dejstvo, da se Eisenberg z njo nagiba v kantavtorstvo v nekakšni mešanici avant rocka, popa in avant jazza. Skladbe, ki naj bi jih osnovala med vožnjo na koncerte in z njih, se pri vzpostavljanju intime stilsko napajajo pri Joãu Gilbertu, še zlasti pri njegovih poznejših, manj poznanih izdajah, kot je João Voz e Violão. Zdi se, da je krhek, trgajoč se ter šepetajoč glas, ki na trenutke prehaja v tih govor, malce previsok za njen naravni register. Tako mestoma ustvarja vtis negotovosti in ranljivosti, spet drugje z žametno teksturo svojega glasu pooseblja Madeleine Peyroux. 

Snovno skladbe črpajo iz osmišljanja sprotnih življenjskih preizkušenj, obenem pa je za Eisenberg album pomenil tudi način predelave travm iz najstništva, zato predstavlja enega njenih bolj osebnih, iskrenejših izrazov do sedaj. Avtorica se je pri tem poigravala s konceptoma subjektivnosti in objektivnosti ter se kot nekdo, ki je nagnjen k racionalnemu analiziranju, za spremembo poskušala prepustiti čustvom. Povezava s producentom Nickom Zanco je bila tako premišljena odločitev, s katero je album subjektivno kitarsko kantavtorstvo uravnotežil s sintetičnimi, neosebnimi elektronskimi zvoki. 

Eisenberg v nastavke skladb vpleta kompleksne kitarske vložke. V Centreville in Futures dela nenadne pospeške in precizno zavira, v Urge se šepetaje umiri v vzdušje francoskega kafiča, kitarske intrige se povezujejo z enigmatičnimi melodijami, v katere posega nostalgična, na trenutke mračna atmosfera. Nivo zverziranosti na kitari privzdiguje obrvi jazzovskih mačkov in poznavalcev, pa vendar na albumu Auto pod njo oživi nekaj, kar ima precej širši domet in kar se prvotni zagonetnosti navkljub naenkrat zazdi tako znano …