Palto Flats, 2016

Brata Mark in Clive Ives, že več kot tri desetletja dejavna multiinštrumentalista in spretna producenta, sta v začetku leta razveselila s svežo izdajo svojih davnih, vendar še nikoli objavljenih stvaritev s samega začetka skupnega ustvarjanja. Plošča 'Awaawaa' prinaša namreč material, ki sta ga sorojenca ustvarila med letoma 1975 in 1982, se pravi večinoma celo v letih pred svojo prvo uradno izdajo. Mark in Clive sta se v prvi polovici sedemdesetih let, ko sta bila v svojih zgodnjih dvajsetih, vselila v vrstno hišico v jugozahodnem delu Londona, Wimbledonu, in sprva ustvarjala glasbo zgolj za lastni užitek, brez misli na to, da bi ta kdaj dosegla tuja ušesa. In skladbe, zbrane na pričujoči plošči, dajejo slutiti, da je v ospredju ustvarjalni proces, pristno radovedno raziskovanje prek prepuščanja jammanju in temu sledečemu rafiniranju ustvarjenega. 

S svojo glasbo, nekoč označeno za obskurno, sta brata Ives požela pozitivne ocene medijev v svoji domovini, čislati so ju začeli tudi kritiki znanih glasbenih revij, kot sta Melody Maker in New Musical Express oziroma NME. Tukaj pa je treba upoštevati tudi dejstvo, da je njuna prva plošča 'Whichever Way You Are Going, You Are Going Wrong' iz leta 1982 luč sveta ugledala v času, ko na Otoku zagotovo ni bilo veliko posluha za tovrstno eksperimentalno elektroakustično mešanico, saj so mediji takrat izraze simpatije v največji meri namenjali postpunkovskim bendom.

'Awaawaa' prinaša šestnajst kosov glasbe, ki sta jih brata za potrebe te naborne izdaje pri prehajanju enega v drugega nekoliko oplemenitila z overdubbingom, tako da se plošča nadvse blagozvočno od začetka do konca steče v uho poslušalca.  Zanimivo je, kako je v osnovi ena in ista glasba skozi tri desetletja bila deležna različnih oznak, pač v odvisnosti od tega, kako se jo je opredeljevalo glede na sicer vsakokrat obstoječe aktualne glasbene struje. Če se ju je sprva opredeljevalo za ustvarjalca nostalgičnih lo-fi kitarskih in sintovskih izletov v polja alternativnega rocka in jazza, se je njune izdelke s časom ves bolj umeščalo v ambientalno, celo spiritualno elektroakustično glasbo, ki se spogleduje s krautrockom in dubom ter je namenjena oziroma vsaj primerna za meditacijo, sprostitev in celo zdravljenje. Slednje pa niti ni tako daleč od resnice, saj imajo njune prejkone na redko stkane strukture, ki nadvse lahkotno dihajo, potencial, da iz poslušalca odplaknejo nesnago zunanjega sveta in ga obdajo z eteričnim kokonom. K sreči pa se Ivesova ne dasta zapeljati v osladne newagovske zablode, kjer vse nekako pretirano »štima«. 

Uvodni komad 'Odd Spiral', ki je nastal že okoli leta 1976, od drugih na plošči odstopa s svojo začetno blago iritacijo, vendar se to nato prelije v prijetno hipnotično popotovanje, ki nakaže usmeritev tega pohoda skozi zgodovino njunega zgodnjega ustvarjanja. Slišati je mogoče tudi kratek komadič 'Mobile Phone', ki si je za temo vzel takrat povsem nov fenomen, saj so prvi mobilni telefoni prišli na tržišče v letu 1973. Komad 'The Goodies' je v primerjavi z drugimi bogatejše naplasten in bolj razigran, 'Hommage To Matta' pa je poklon čilskemu slikarju Robertu Matti in nekakšna zvočna verzija atmosfere njegovih slik, ki na platno prenašajo človekov notranji svet in njegovo zapleteno nezavedno raven. Izpostaviti velja tudi komad 'Sympti', ki spada med novejše v tem naboru in prinaša uporabo vocoderja in tudi prve beate, ki jih je mogoče slišati na tej plošči. Tukaj je še 'Fun, the Final Frontier', oda vesolju, ki se v nasprotju z večino drugih komadov s plošče torej obrača navzven in tudi prinaša slutnjo nečesa prav tako bogatega in zanimivega ter temeljitemu sistematičnemu raziskovanju še vedno upirajočega se, kot je naš notranji mikrokozmos. 

'Awaawaa' je sicer res nabor glasbe, izvorno ustvarjene v nekem drugem času in realnosti, vendar k sreči kdaj pa kdaj tudi sveži vetriči hipuzlaste spontanosti vsake toliko spet zavejejo čez žal vse bolj - oziroma še vedno ali ponovno - preračunljivo glasbeno krajino. Tale pričujoči vetrič pa je pač eden tistih očarljivo brezčasnih.