Industrial, 2012

Pred nekaj meseci je založba Industrial Records v viralno cirkulacijo poslala dva kratka videa. Napovedovala sta izdajo pričujočega dvojnega albuma kolektiva, ki je in ni Throbbing Gristle. Že takrat ni bilo nobenega dvoma, da bo to petarda, in tekst Tolpe Bumov oz. vsaj esenca njegovega sporočila je bila tako rekoč že spisana. Zadnji dve regularni izdaji v novem tisočletju združenih Throbbing Gristle sta bili garancija za minuciozno kreiran, sonično svež in ambientalno silen album. Več kot dovolj dobro za horde fenov konstelacije umetnikov, v kateri se gibljejo člani Throbbing Gristle, in morda malo manj za širšo publiko, ki nekoliko težje procesira temačen, hermetičen in zahteven zvočni svet prejšnjih dveh plošč. A napoved gostujočih vokalistov in kosci njihovih prispevkov so bili zgovorni – to bo pop plata leta.

A vrnimo se k začetkom. Peter "Sleazy" Christopherson, Chris Carter, Cosey Fanni Tutti in Genesis P-Orridge so pod imenom Throbbing Gristle že v davnih sedemdesetih lansirali in soustvarili žanr industrial glasbe in pustili svoj pečat v zgodovini eksecesnih performativnih praks. Ker sta se v začetku osemdesetih Cosey in Genesis razšla je spotoma razpadel še bend, njegovi člani pa so se odtlej gibali v kuriozni konstelaciji mnogoterih projektov. Daleč najbolj pomemben od teh je seveda bend Coil, ki ga je soustanovil Sleazy in katerega obskurno obširna, komplicirana, kultna in inovatorska diskografija je svoj neslavni konec doživela leta 2004, ko se je drugi vodilni član benda, notorični John Balance, pijan zvrnil po stopnicah, umrl in horde predanih fenov pahnil v žalovanje.

A nekje okoli leta 2004 so se Throbbing Gristle ponovno združili in namesto v ekscesno industrial ropotanje so se s svojo novo inkarnacijo preusmerili v gomazečo elektronsko lavo pretanjene gotske mrakobnosti. Že pred tem sta skupaj producirala Chris in Cosey, po koncu Coilov pa je pod imenom Soisong Sleazy daleč največ obetal v dvojcu z Ivanom Pavlom. A je v letu 2010 tudi Sleazya poklicala Matilda, sami Throbbing Gristle pa so taistega leta prav tako razpadli, saj so Genesis, ki se mimogrede naziva v ženski množini, sredi turneje nepojasnjeno zapustili bend in zakoličili še drugo inkarnacijo Throbbing Gristle.

Ta jedrnata zgodovina benda X-TG nas sedaj vodi v leto 2006, ko si je namreč Sleazy zamislil cover album za ploščo Desertshore, ki sta jo na začetku sedemdesetih ustvarila Nico ter John Cale. Estetsko gre za konsistentno izbiro, saj sta tako glasba kot življenjska pot Nico v tistem registru kulture in psihologije, s katero se Throbbing Gristle ukvarjajo že od vsega začetka. Prvi del tega projekta so izvedli v letu 2007, ko so brez predpriprav in vaj ter z demonsko Genesis na vokalu v živo improvizirali na teme albuma Desertshore in – v sebi lastnem slogu epskega izdajatelskega pretiravanja – izdali box set 12 albumov s posnetki tega nastopa.

A še vedno so nameravali ustvariti tudi konvencionalen album in iz materiala v tem procesu je najprej izšel prejšnji studijski album, The Third Mind Movement. Po odhodu Genesis in pozneje še Sleazya je na Chrisu in Cosey ostala naloga, da zaokrožita Christophersonovo vizijo. Skupaj z gostujočim falsetom Antonya Hegartya, soindustrialcem Blixo Bargeldem, občasnim sodelavcem Coilov in synthpop pjevačem Marcom Almondom, bivšo porno zvezdo in danes alter pjevačico Sasho Grey ter morbidnim filmskim režiserjem Gasparjem Noem je nastala plošča Desertshore, ki pa je – če si lahko dovolim to interpretativno svobodo – pravzaprav tudi poslednja plošča benda Coil, saj ponuja tisto, kar je v svetu bivalo kot manjko po koncu tega benda. Je tisto, česar se je slušatelj, ki se je izgubljal po meandrih druge inkarnacije Throbbing Gristle, včasih želel oprijeti, in sicer – v odsotnosti boljše besede – pop. Tisti bolan, skrotovičen in pohabljen pop, ki je leta 2004 in potem še 2010 umrl s Coili in je tu obujen preko zvočne vizije preostalih protagonistov in dedičev te umetniške konstelacije.  

Vstop v ploščo Desertshore je kratkomalo epski. Duhovi industrijskih ritmov, škrtajoči zvočni okruški in mesečniški sweeepi sintov otvorijo komad Janitor of Lunacy. Čeznje prilebdi genialni Anthonyev vokal, ki je po vseh teh letih še vedno osmo svetovno čudo in katerega kot dim gibko naravo sta Chris in Cosey izrabila še neprimerno bolje, kot ga je celo njemu samemu uspevalo na zadnjih, z orkestrom in barokom naphanih ploščah. Prežarjen z bledim sijem in reverbom polne lune, je ta pompozni komad adekvaten vstop v glasbeni spomenik unikatni zvočni dediščini in viziji Petra Christophersona.

Tudi nadaljevanje plošče sledi visokemu nivoju, ki ga postavi uvod. Oba komada s kosmatim in grlenim vokalom Blixe Bargelda, podloženega z železobetonskim groovom, sta postapokaliptične vodvilske kreacije, še najbližje nekaterim delom skupnega projekta Alva Nota in Blixe, ki pa nikoli ne doseže dekadentnega veličastja komada Muterlein. Preprosta melodija, s katero je znala Nico često izredno očarljivo artikulirati mrakobnost svoje perspektive, tu skupaj z grčastimi in kričavimi synthi drvi kot pobesnela koračnica modularcev, ki so zadavili svojega operaterja in se z Blixo pognali v neznano. Še dva presežka plošče sta komad The Falconer z blago sladkobnim Marcom Almondom, ki na trenutke evocira vokal samega Geoffa Balanca in po drugi strani sentiš momente Depeche Modov, ter tehnoidni synthpop glitch All That Is My Own. V kulturno manj abotnem svetu bi vsaj Almondov štikel preprosto moral biti UK-top-twenty-charts material.

Za deskriptivne, valorativne in splošne recenzentske namene smo približno obdelali vsaj Desertshore, še vedno pa tu ostaja še drugi del te izdaje, naslovljen The Final Report. Gre za kose materiala, ki so ga Sleazy, Cosey in Chris pripravljali v letih 2009 in 2010 in ki bi si, roko na srce, zaslužil ločeno izdajo, saj gre za estetsko in konceptualno povsem ločen material. Ta glasbeno močan plošček je nekaterim fenom kolektiva celo všečnejši od prvega, saj gre za brezkompromisen vstop v kafkovsko zvočno krajino, ki za razliko od prvega nikjer ne prizanaša morebitnim pop senzibilnostim in še manj imperativom neškodljive zvočne kulise.    

The Final Report je torej precej bolj podoben abstrakcijam s prejšnjih plošč, a tudi od njih ga loči močnejša opora na ritme in – vsaj relacijsko - nekoliko bolj zračna atmosfera. A v končni instanci gre še vedno za za želejaste sonične tokove, katerih groove je še vedno groove tanka, ki pregazi vse pred seboj. A album občasno nekoliko neumestno prelomi zvočno konsistenco, spet drugje je za odtenek preveč medlo skiciran. Četudi nikjer resno ne zgreši, pa se vsled odstopanja od imaginativne svežine prvega ploščka The Final Report zdi predvsem kot zadnje poročilo o tekočem delu benda, ko je ta – vsaj za silo – še obstajal. Sledi torej poslednja glasba protagonistov konstelacije Throbbing Gristle, prilično izdana pod imenom X-TG.