ZS: Xe

ZS: Xe

Recenzija izdelka
7. 2. 2015 - 19.00

Northern Spy, 2015

 

Zs je Brooklynška zasedba, v zadnjem obdobju prepoznana kot eden vrhuncev globalne bendovske avantgarde. In Zs je bend, katerega premike in evolucijo skozi to zadnje obdobje smo imeli tukaj pri nas privilegij slišati tudi v živo.

Tako je material njihove nove plošče Xe za ljubljanskega fena pravzaprav že daljše obdobje potencialno poznan in domačen material. Na ljubljanskih odrih smo ga namreč slišali že dvakrat. Zato vsaj nekateri dobro vemo, da gre ob Xe za tehnično in dinamično izredno dovršeno glasbeno popotovanje skozi različne zaznamke odprte inštrumentalne muzike svetov nojza, noise- in math-rocka, no-wavea, free-jazza, abstraktne elektronike in sodobne kompozicije. Specifičen zvok zasedbe Zs je kot snov opisu izredno trd oreh, vendar pa ga morda najbolje grobo povzamemo, ko rečemo da je srž njihove glasbe vedno krojil kompozicijsko minimalističen moment pulziranja ali repeticije, skozi katero izzivajo predvsem fizične meje izvajanja, meje na katerih se šele dejansko materializira ključni element tistega, kar je Zs kot energičen, glasen in vznemirljiv eksperimentalen glasbeni kolektiv.

Na tem mestu se bomo posvetili predvsem učinkovinam, ki Xe razločujejo od predhodne diskografije Zs in upali na to, da nam uspe osvetliti ost aktualne esence te zasedbe in njihove teže ter pomena znotraj sveta sodobne glasbe v razponu med radikalno avantgardo in neodvisno sredino. Osredotočili se bomo na tri ključne elemente, ki žal v kuloarjih aktualnega glasbenega žurnalizma ostajajo pretežno neopaženi.

Prvič: za morda najpomembnejši stilski element in kot osnovna motivacija kompoziciji s plošče se na Xe razkriva ekspozicija in utilizacija specifičnih in močnih glasov posameznikov znotraj nove zasedbe Zs, ki v taki obliki zdaj deluje že tekoče tretje leto. Edini stalnici kolektiva, saksofonistu Samu Hillmerju (ki ga pri nas dobro poznamo tudi pod psevdonimom Diamond Terrifier) sta se v novi zasedbi, tokrat triu, pridružila klasični komponist in kitarist Patrick Higgins ter bobnar in elektrofonik Greg Fox. Slednjega poznamo kot glavno gonilo njegove lastne zasedbe Guardian Alien ter kot najatraktivnejši posamezni gradnik black metal fenomena Liturgy, trenutno pa nastopa tudi kot del podpornega benda avstralskega možatega velikana Bena Frosta. Fox je eden najbolj samosvojih in tehnično zanimivih tolkalcev aktualnih muzik, odraščajoč skozi vzporedne svetove newyorškega minimalizma, metala in free jazza, in kot tak v celoti zaznamuje edinstveno dinamično, ritmično in ritmizirano igro albuma Xe in tako seveda tudi novo varianto tiste zasedbi Zs ključne repeticije. Enakovreden idiosinkratičen vpliv na zvok novih Zs ima na drugi strani spektra tudi Higgins kot skladatelj nove glasbe za klasične komorne sestave in tehnično izjemen solist na kitari, zelo podkovan tudi v elektronski modulaciji ter tukaj ključni igri s stereo prostorom. Prav močnejši dejavnik elektronske modulacije zvok Zs na Xe zaznamuje bolj kot kdajkoli prej. Tako je tudi sam Hillmer svoje tipično hropenje v frazno razpadajoče free-jazovske saksofonske vzorce tokrat namočil v res globoko brezno odmeva in transformacije, ki ga tu dopolnjuje tudi s semplanimi kosi ter nekaterimi komponiranimi melodičnimi linijami prenesenimi iz lastnih solističnih ekspedicij.

Drugič: kot je za Zs običajno, je material Xe ključno komponiran in ne improviziran, kot vedno več kritikov zmotno razume postopke Zs. Tokrat je njihova muzika sicer res zapeljana še dlje v vznemirljivo razprtost živega izvajanja, vendar je celotna igra še vedno strogo zamejena in natančno ter izvajalsko zahtevno komponirana. Zs tu stopijo nov korak v razpustitev nujne potrebe po metriki, zato so izvajalsko znotraj posameznih delov dejansko precej prosti notnega črtovja in tam se dejansko dogaja nekaj improvizacije, vendar pa je notranja dinamika te glasbe še vedno bistveno drugačna od bodisi proste improvizacije, različnih vrst jazzovske igre ali blues-rockerskih oblik jammanja. To je ključno, kaže namreč na glasbeno izvajalsko raziskovanje, ki stopa pomembne korake vštric novih oblik komponiranja, ki jih v glasbe vnaša kompozicijski minimalizem tudi preko ključnega vpliva ritmičnih elektronskih godb in dj kulture. Zebra Blood iz Excepter je nekoč rekel: „Zs is techno“.

In tretjič: Xe je ključno zaznamovana z dejstvom da je posneta v živo, sicer v studijskem, ne koncertnem okolju, vendar pretežno v enem kosu, brez dodatnega nasnemavanja ali kakršnekoli obsežnejše post produkcije. V tem se plošča pomembno razlikuje od predhodne prelomne New Slaves in se pravzaprav vrača k starejšim potem Zs. To lahko ugledamo kot slabost ali prednost. Zvočno bi si namreč na podlagi komponiranega materiala lahko predstavljali tudi vznemirljivejše posnetke. Po drugi strani pa zaradi surovosti zgolj enega tejka, brez podvojenih kitar in druge studijske navlake, plošča tudi izstopa iz aktualnega morja diskografskih muzik zelo zaznamovanih s sodobnimi standardi studijske produkcije, še posebno to drži za svetove kitarskih muzik. Vsekakor pa poteza živega snemanja govori tudi vštric (potenciala) samih odprtih kompozicijskih prijemov, ki znotraj realnosti sodobnih produkcijskih standardov trpijo že zaradi golega napora, potrebnega za to, da glasbi in živemu izvajanju pustimo tistega nekaj prostora, ki je potreben za to da se ustvarjanje ne usede v vseprisotne kalupe in floskule, ki žal dominirajo svet sodobnih glasb in ne navdajajo z upanjem, temveč težijo z vse globljo univerzalizacijo in blokovstvom.

 

"Corps" in "Xe" v živo
Leto izdaje: 
Institucije: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

tekst je zdaj gor

Kul, tenks, dobri insajti! lpk.

Če je to najbolj sodobno avantgardno etc... muziciranje iz Brooklyna potem se sam deklariram za tradicionalista. Hvala bogu, čeprav mislim da temu ni tko... Btw preberi si etimološko razlago besede improvizacija, ti bo prišlo prav pri tvojem žurnalističnem udejstvovanju. Upam da nisi namenoma pozabil na njihov slovenski krst ob Soči.
Živžav
PS: ob gledanju posnetka sem se nasmejal, kot že dolgo ne.

Hej Tadej,
ne zagovarjam recenzije od Žigata, ampak bi vseeno želel slišati mal večjo obrazložitev tvojega komenta - predvsem za lastno razumevanje.

1. če je torej muziciranje iz Brooklyna avantgardno, si ti tradicionalist. to pomeni, da ne razumeš brooklynške avantgarde al kaj? mogoče si pa hotel rečt, da 'brooklynška avantgarda' sploh ni avantgardna?

2. glede etimološke razlage improvizacije tudi ne razumem. berem na merriam websterju (Origin of IMPROVISE: French improviser, from Italian improvvisare, from improvviso sudden, from Latin improvisus, literally, unforeseen, from in- + provisus, past participle of providēre to see ahead) in okej, če gre pri improvizaciji za nekaj 'še ne videnega', kako torej ta recenzija narobe razume ta pojem? mensezdi čist smiselno: znotraj strukturiranega dela komada obstaja neko časovno obdobje, ko se ne ve točno, kaj se bo igralo itn. - poenostavljeno rečeno, kajpak. tako razumem v recenziji in tako razumem iz etimologije besede. razen če hočeš s tem rečt, da je improvizacija, ki je etimološko zvesta sama sebi, res samo tista, ki se pojavi nepričakovano - da recimo na litijskem koncertu od metalsteel udari strela v pevca in ta sproducira zvok, ki ga resnično ni pričakoval. ali ga je pričakoval pa tega samo ni vedel? (s temi vprašanji se ne hecam, resnično ne razumem.)

hvala za vse odgovore,
sly

uf, pozno je, ampak ker sem ravno z dela pripravljanja glasbene opreme, naj pa bo kar zdaj,

nisem namenoma pozabil na "krst ob Soči".  btw - Zakaj bi "namenoma" pozabil? Ker niti nisem našteval njihovih dosedanjih slo koncertov se mi tokrat ni zdelo ključno omenit še tega. Tisto o dveh lj koncertih pa je bilo očitno izrečeno ob kontekstu specifičnega materiala z nove plošče. Njihov koncert na Sajeti sem sicer recenziral takrat za Novo musko in prav tam je bila pred samim festivalom objavljena tudi moja recenzija Xe predhodne Zs plošče - New Slaves.

Glede improvizacije ti ne sledim. Rabil bi kaj več da bi razumel kaj te je zmotilo...

Glede "žurnalističnega" si se lepo znašel, ni kaj... V mojem tekstu je ta izraz ciljal na določene kritike plošče, ki so recimo s pavšalno uporabo termina "improvizacija" (ko je ta že ravno na tapeti) pokazale na nerazumevanje tega kaj Zs počnejo (ravno dejstvo kompozicije je za Zs ključnega pomena). Sam sem tu precej gotov, da vem o čem govorim, nenazadnje sem se o točno teh specifičnih rečeh pogovarjal s samim bendom (ni pa tak pogovor nikakršen nujni pogoj za razumevanje kot je moje, o kompozicijskih tehnikah Zs je namreč že samo na spletu mogoče kar veliko prebrati).

Kaj je vrhunec brooklynške avantgarde? (naj le poudarim, da je bil moj izraz "BENDOVSKA avantgarda", kar obseg termina konkretno zoži) Verjetno imaš svoje favorite. Eden mojih so vsekakor Zs. To je kristalno jasno. In ne le iz teksta zgoraj. Kolikor brezveze je uporabljat ta visokoleteči izraz sem ga pač uporabil... Je eden najbolj jasnih v pomenu (napram recimo "eksperimentalna" glasba; je pa res da moja uporaba tukaj ne upošteva določene ekstra kulturne prtljage) in nesmiselnih v smislu žanrskega določanja - kar je le dobro. Po drugi strani sem pa tukaj le res žurnalističen - namreč v tem da povzemam pisanje z drugih koncev. Zakaj ne bi? Sam sem čisto vesel, da verjetno moj najljubši bend na celem svetu iz piscev vleče take enormne opazke. Ampak dejstvo je da jih. Moj namen je bil v bistvu posredovati označevanje, ki se pojavlja drugod. Predvsem v uvodih besedil je to ena taka moja pregrešna navada:). Hvala bogu pa je to verjetno edini (ali eden zelo redkih) na ta način povzemajoči drobec zgornje recenzije. 

Tko da ja. Zaenkrat ne sprejmem ponižujočega tona gornjega komentarja, še manj zato, ker te tak način naslavljanja očitno tako "živžav" veseli. Bom pa sprejel boljšo analizo od moje, ko bo ta padla...

ajde,
žiga

Žiga: Bo podla v živo, ker mi čas te dni ni blizu + sam sem precej skeptičen glede kon;nega razumevanja in rezultata tovrstnih sodobnih oblik diskurzov oz. se raje o teh ne preveč lahkih temah pogovarjam v živo...recimo ob pivu.
Da pa ne bo pomote, recenzija ni slaba, se pa ne strinjam s poanto oz. imam par kritik.

Sly - isto kot Žigetu, ...zelo na kratko: improvizirati ne pomeni, da nekaj nastaja ad hoc zdej itd...ampak gre samo za drugačni proces črpanja "informacij in motorik" v nas samih - za drugačno obliko spominjanja-reprodukcije. O tem je pisal že Platon, zato v sobodni gl. estetiki se bije okoli tega problema precej zanimivega ... čeprav le malo teh pride do bistva...Več pa v živo, ker smi res ne da pisat tle.

Salut obema !

Prosim, ne mi Platona.

'Whereof one cannot speak, thereof one must be silent.' screw

hehe

Pač sm fen unga namiznega šaha, ne pa verbalnega pimponkanja...kelly watch the star...kelly watch the star...

permenid oprosti, res ga nisem hotu omenit...še posebno, ker opažam, da se ga bere kot štorje od walt disney-ija (i na kvadrat)

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.