Kulturni molk

Kulturni molk

Mnenje, kolumna ali komentar
25. 1. 2019 - 13.00

V teh dneh se po vseh medijih vlači škandalozno poročanje o domnevnem mobingu, ki naj bi ga minister za kulturo Dejan Prešiček izvajal nad zaposlenimi. Vlado je zaobjela kriza, Šarec terja pojasnila, Židan je Prešičku vzgojno vstopil v bran, pri čemer je, zanalašč ali ne, posrečeno ali ne, ministrov priimek namesto z e kategorično izgovarjal z a. Svoj piskrček je pristavil tudi Erjavec, človek s trenutno najbrž najdaljšim ministrskim stažem. Če je moral Kahl odstopiti zaradi par kant, bo pa ja tudi Prešiček zaradi kovčka za saksofon. Vhli obhambni ministeh seveda ve, kaj je ministrstvo za kulturo, saj sta zadnji dve ministrski personalizaciji ministrovali prav pod okriljem Demokratične stranke upokojencev.

O zadevi se ne bomo izrekali. Ali navedbe držijo ali ne, ali za njimi stojijo vsi zaposleni ali ne. Ali je sadističen šef zgolj minister za kulturo ali tudi državni sekretar. Naj to raziščejo pristojni organi in na podlagi tega ukrepajo. Tudi bomo prihranili ciničen zavzdih, češ ker je Republika Slovenija znana po tem, da pristojni organi funkcionirajo. Stvari se pri nas pač delajo prek nekega drugega organa. Politika in mediji so z roko v roki odreagirali dolgočasno in predvidljivo, vsi si perejo roke in moralno čisti moralizirajo. Ne, na tem mestu želimo kot deležniki v kulturnem sektorju predvsem izpostaviti par stvari, na katere se zaradi tako dobro poznane brezumne razgretosti javnega diskurza spetinspet pozablja.

Bomo kar rekli. Ne da bi opravičevali brutalno drhaljenje - ali kako bi že prevedli še en blesavo posvojen anglosaksonski izraz in koncept - na kakršnihkoli delovnih mestih ter tudi nasploh, ampak naravnost škandalozno se mi zdi, da je po letih ali desetletjih zanemarjanja kulturne politike kar naenkrat glavna tema na kulturnem področju nepopisno trpljenje sto in nekaj kulturnih birokratov. Da je nastopila vobča amnezija. Da se o delovanju ministrstva v zadnjih par mandatih ni nikoli kričalo toliko kot o prevažanju saksofona z Metelkove na Špico na državne stroške.

Če se samo za hip spomnimo na globino odnosa do kulture, kakršnega je izpričevala ministrica Julijana Bizjak Mlakar. In razumevanja kontemporarne kulturne produkcije njenih bisernih birokratov. Obnova slovenske kulturne dediščine do Tokia! Sledil ji je strankarski kolega Tone Peršak, čigar nastop je zaznamovalo zgodovinsko včlanjenje v politično stranko, da je lahko zadostil nujnim kakovostnim pogojem imenovanja. Tone je izpadel kot nekakšna Julijana s človeškim obrazom. A prav pod njegovim ministrovanjem so razne razpisne strokovne komisije povzročile veliko opustošenje v projektnem financiranju nekaterih nenadomestljivih kulturnih organizacij. Ampak v šihtnem avtu ni švercal pisalnega stroja, svaka mu čast!

In seveda njegovi uvidi v socialni korektiv instituta samozaposlenih v kulturo. Ja no shit. Kako naj drugače kolikor toliko funkcioniraš kot samopreživljiv človek. Ogromna masa mladih samozaposlenih, ki živimo pod vsemi uradnimi kategorijami pragov revščine. Brez te minimalne socialnokorektivne utehe za nekaj let bi aktivno klošarili v brezpravnih sivih conah. Brutalno pizdenje odgovorne urednice nad vprašljivim besednim zakladom tegale teksta z veseljem požrem, če imam na voljo varnost polne zaposlitve v državnem sektorju. Ampak saj je nimam. In se ga vseeno ne najem. To ni neko brezvezno jamranje žrtve, temveč vsakdan povprečnega samozaposlenega v kulturi mojih let. Nema se, može se.

Ampak ne, gremo na okope zaradi zaposlenih na ministrstvu, ker jim je zaradi domnevne ministrove kolerične neotesanosti hudo. Del kulturnega sektorja je z nekredibilno, nerazumevajočo in diletantnsko kulturno politiko zlorabljan konstantno. Kulturni prekariat lahko o minimalni plači samo sanja. Ministrstvo za kulturo ni samo minister. Ta se menja na manj kot vsaka štiri leta. Ministrstvo so vsi zaposleni. Janša bi rekel globoka država. Mi pravimo, da če kaj, je sedanji minister s svojimi štirimi meseci v instituciji, ki omenjene pogoje omogoča in vzdržuje, prej tujek kot kaj drugega.

Preden nas obtožijo podpiranja ne vem kakšnih totalitarnih praks, naj povemo: vsakršno zlorabo položaja ali zverinsko oblastniško znašanje nad podrejenimi obsojamo s totalitarno strogostjo. Naj ob potrditvi obremenilnih domnev o psihični torturi zaposlenih minister, državni sekretar ali kdorkoli ne le odstopi, ampak tudi kazensko odgovarja. Tudi če je kazen totalitarna. Naj Prešiček ne le obžaluje napako, ampak poplača stroške prevoza tistih nesrečnih kufrov. In naj preneha s preostalimi poklicnimi dejavnostmi. Minister za kulturo ne more biti hkrati še saksofonski pedagog. Kaj če bi še Šarec tu pa tam na kaki sobotni veselici odfural komedijanstki stand-up.

Brez nepotrebne privoščljivosti lahko zaključimo, da so torej kulturni birokrati – če zavoljo poante sprejmemo zaključke javnega pisma, ki je nasploh paradna forma za anonimno obelodanjenje vsakršnih tegob, res, vse, samo konkretnih ena proti ena obtožb ne – na lastni koži občutili šikaniranje, kakršnega je toliko kulturnih delavcev deležnih s strani delovanja Ministrstva za kulturo. In ne le v zadnjih štirih mesecih, prej štirih in več mandatih. Morda pa je prav to trpljenje tisto nujno potrebno izkustvo, na podlagi katerega končno doumeš drugega. Tako si zamišljamo nepredstavljivo sliko: kulturna birokracija končno zadobi popolno razumevajočnost do kulturnega dela. In si, ne več z antagonizmom, temveč v bratskem trpljenju padeta v objem. Za kulturo gre! Živel Prešiček! 

Aktualno-politične oznake: 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

Vsak pedagog, zlasti vrhunski, kar Prešiček domnevno je, ima odgovornost do svojih učencev in svoje dejavnosti ne more kar tako opustiti zaradi neke minljive politične funkcije. Zato se ne strinjam s tem, da opusti poučevanje.
Bi mu pa predlagal, da saksofon z ministrstva na Špico nosi peš ali, glede na pomanjkanje časa, vozi na prtljažniku kolesa. To bi mu - glede na fotografije - precej koristilo.

kdo lahko trdi, da prešiček, ker je saxofon, ni birokrat, to je neosnovana domneva, dol z njim, dol s takim kadrovanjem in ključem po katerem je sploh lahko postal minister, dol s takimi članki, ki kao ne pa ja...
moja teta igra klavir, končala je študij na akademiji - torej naj bo ministrica, klavir je mimogrede višji rang kot sax, edini lahko
"parira" orkestru, zagovarjanje prevozov pa je bedno, na tak način lahko počneš skoraj vse, po načelu najprej prst, potem roka in na koncu glava. prešiček ni nobena žrtev, slinavo igra in manipulira...

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness