Buržujsko o buržuju

Buržujsko o buržuju

Recenzija izdelka
20. 1. 2016 - 13.00

Med ljubljanskimi marksisti vsake toliko začne krožiti vest o tem, da je izšlo neko delo, vredno posebne pozornosti in občudovanja. Ob dejstvu, da je trg teoretskih knjig v Sloveniji ekstremno majhen, ima to znatne marketinške učinke. Poleg teh pa imamo potem še simbolne učinke. Po prevodu nekega dela iz držav centra kapitalizma in posledično tudi marksistične teorije začnejo najbolj ugledni lokalni, periferni marksisti izražati do njih preprosto občudovanje – zaradi njihovega ugleda pa se zdi, kot da so te preproste besede znak posvečenosti, kot da vsebujejo skrivnostne implicitne premise. Za kvantitativno skromno bralsko publiko ima to dve glavni posledici; bodisi odklonilnost ob komaj prikritem odporu bodisi strah pred neudeleženostjo na tej posvečenosti, izstopom iz možnosti nekoč postati ugleden lokalni marksist, ki rezultira v nemem prikimavanju besedam uglednih marksistov. Na ta način redko pride do analitične obravnave teh del.

Eno takšnih je tudi Morettijev Buržuj. V tem primeru gre za delni odmik od Morettijeve prakse oddaljenega branja, v smislu, da se tehnike tega branja z njenimi statističnimi metodami preselijo od zunanjosti literarnega teksta v njegovo notranjost in se mu pridružujejo secirne tehnike close readinga. Tako imamo detajlnejšo obravnavo diskurza omejenega števila literarnih del od Defoeja do Ibsena, ki s svojo diskurzivno prakso na neke načine legitimirajo ali subtilno kritizirajo posamezne faze kapitalizma. Od prvotne akumulacije do viktorijanske morale, od kolonialnih centrov do ostankov ancien regima na kapitalističnih periferijah 19. stoletja spremljamo zgodbo buržuja, ki vznika v frekvencah besednih zvez, pojmov, besednih vrst, ki torej vznika skozi prozni slog. Moretti se ob svojih vsekakor lucidnih analizah diskurza nad seboj in svojim objektom raziskave znatno naslaja.

Poglejmo kako … Medtem ko gospod obravnava slog klasičnih literarnih del, mi obravnavajmo slog te obravnave. Moretti svoje ugotovitve ves čas prevaja skozi določeno retoriko, ki ima, ker pač ne gre za delo pisatelja, omejen nabor sredstev. V glavnem gre za ponavljanje besednih zvez v podajanju ugotovitev za uvajanje dramaturškega loka, ki spominja na kakšen detektivski roman, za propedevtične prijeme navdahnjenega buržoaznega profesorja. Med drugim je tu veliko kvalitativnih oznak, ki so čisto predteoretske in reproducirajo zahodni kanon; posamezna dela so denimo “povprečna” ali “mojstrovine”. Kot da ne bi bilo, kadar analiziramo literature v kontekstu reprodukcije kapitalizma ali razredne dominacije, potrebno vzpostaviti dosledne distance od neteoretskih pojmov literarne kritike in občih mest literarne omike.

Zakaj tega Moretti ne počne, kaj je strukturno gledano tista stava njegovega dela, ki mu to onemogoča? Mislim, da je treba kot ključno dejstvo upoštevati, da se Buržuj ustavi pred pojavom modernizma. Modernizem v literaturi namreč predstavlja nekakšen kopernikanski obrat. Sam sebe je tu in tam razumel kot proces avtonomizacije umetnosti, dejansko pa ga je produktivno obravnavati kot proces avtonomizacije literarne pisave. Ta se znotraj modernizma začne ločevati. Posledica česar je, da bi bila analiza buržoaznih idej, kakršna je prisotna v Buržuju, na primeru klasičnih del modernizma veliko bolj reduktivna. Izločila bi namreč nespregledljive politične učinke pisave, ki se odvijajo onkraj njenih deklaracij, deskripcij in denotacij.

Moment modernistične diskontinuitete bi na Buržuja vplival dvojno; retroaktivno bi postavil metodo uporabljene analize diskurza pod vprašaj, saj bi ji verjetno pokazal možnosti raziskave geneze moderne literature, obenem pa bi vzpostavil vez s postmodernizmom in njegovim vznikom novega literarnega buržuja. Ker te vezi in te linije v Buržuju ni, delu umanjka genealoška podlaga in s tem je tudi znatno nevtraliziran njegov politični učinek. Ali rečeno drugače; njegov učinek gre v prid buržoazni literarni vedi. Ta pridevnik bomo v tem trenutku uporabili brez distance, kakršne se posluži Moretti v začetku knjige, ko sougotavlja izginotje pojma buržuja v sodobni kulturi.

Ta politični učinek je v kramljavosti tovrstnega odnosa do literature, ki je nikoli ne zagrabi v njenih subverzivnih in emancipacijskih potencialih. Mogoče je potegniti analogijo z dejstvom objave recenzije dotičnega dela na portalu Airbeletrina. Povsem dober tekst obetavnega teoretika Martina Hergoutha ravno zaradi svoje kvalitete učinkuje nevtralizacijsko na očiten pojav razrednega boja znotraj intelektualnega in literarnega polja, na katerem z zanikrno vsebino, a vpletenostjo v ekonomske in simbolne centre teh polj dominira omenjeni portal. Zaradi odsotnosti omenjenega genealoškega momenta s tovrstno objavo ta portal obenem dvigne povprečje kakovosti svojih objav in sporoči: “poglejte, tudi mi smo socialisti, in nikakor nismo buržuji, zanimamo se za marksisitčno teorijo, in čeprav konstantno objavljamo bebasto vulgarno sranje, kot pravite, in čeprav smo hegemonski, kot pravite, vendarle nismo tako slabi in vendarle stojimo na pravi strani razrednega boja.” Natanko na ta način Buržuj odplove v stanje čiste abstrakcije in posledično teoretske nebogljenosti.

Buržuj je kljub lucidnosti svojih konkretnih izpeljav zaradi nereflektiranosti svoje metodologije delo, ki prej kot na militantno teorijo spominja na pogovor zbiralcev znamk ali ljubiteljev kamnov na srečanju Lions Cluba. Diskurzi marksističnih socialnih krogov, ki smo jih omenili na začetku, pa nastopijo kot znaki dominacije znotraj marksističnih teoretskih krogov na periferiji marksistične misli in socialistične politične prakse. Poglejmo recimo še, s kakšno hitrostjo je na svojem facebook profilu Airbeletrinin članek delil Inštitut za delavske študije, ki sicer nikoli ni posvetil pozornosti literaturi in razrednemu boju na literarnemu polju oziroma je bil do njiju v neformalnih pogledih včasih celo dismisiven in v kontekstu tega boja v glavnem povsem nesolidaren. Ampak to je že desetletja stara zgodba …

Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

tole je po mojem pompozen in nepismen zmazek. Ne razumem, zakaj RŠ kaj takega objavlja.

Izvrstno! Prava pravcata slovenska anti-kulturna revolucija v enem samem sestavku, to je seveda mogoče le z našim največjim mislecem Muanisom. Mojstrska dekonstrukcija obravnavanega Morettijevega neo-kolonialističnega lumpenmarksističnega dela, njegove psevdo-recepcije na slovenskih tleh in hkrati avtorja samega.

Še najbolj bi pa na Airbeletrini potrdili, da so socialisti, če bi na njihovem razpisu za kratko zgodbo zmagala Muanisova. Mogoče pa si je Muanis zaželel, da ga nevtralizirajo?

@Hec: to dejansko drži. Dejansko sem upal, da bo Airbeletrina uvrstila zgodbo vsaj v finale in da bi bil to en korak k mojemu pohodu skozi institucije. Torej - res sem si želel, da me nevtralizirajo. Ampak potem sem videl, da so dejansko polpismeni fegi, kot sem si bil poprej predstavljal, in niso sposobni zaznati poslovno-politične priložnosti, zato od tedaj v odnosu do njih nastopam s trdo erdoganovsko linijo, kar sem tudi javno napovedal polpismenemu uredniku dotičnega portala (aja, pa to, da sem sploh pošiljal zgodbo na natečaj, veš, ker sem tudi to povedal javno, in ni nekaj, kar bi skrival, kot impliciraš).

Drugače, če koga zanima, ta zgodba bo menda v prihodnji Literaturi.

@MS: Dopolnilo: ampak tvoja prva teza ne drži. Z objavo mene verjetno ne bi potrdili, da so socialisti, saj je zgodba precej "buržujska" in ima rahle znake šovinizma. S tega vidika bi bila to res slaba poteza, in je poteza, da so za zmagovalno zgodbo izrbali povprečno psevdoavtentično proletarsko pripoved v neliterarnem jeziku, bolj potrjevali, da so socialisit.

Moja stava je bila drugačna: da bi zgodbo, ki ravno zato, ker ni socialistična, ampak je vs eprej kot to, bolj subtilno prerinili v svoj imaginarij in bi sklenili zgolj simbolni (ne pa tudi literarni) pakt.

Sicer se jaz nimam za socialista. Pa v resnici je vse na površini, tudi, če spletkarim, to počnem popolnoma transparentno. Verjetno to ni navada v lokalnih literarnih in političnih habitusih, zato predpostavljajo, da morajo tudi v meni biti neke prikrite, globoke tendence, ki jih je potrebno spretno prebrati. Ne, jaz sem popolnoma površinski človek, brez kakršnekoli globine.

Kako zafrustriran je tale dečko…

Meni se pa zdi, da so in ste zafrustirani vsi komentatorji. Ne vem, a od kar se na mmcju ne da več povsod neumorno nabijat, ste zdaj sem prileteli užaljeni kavčarski razsodniki? Človek se javno izpostavi in napiše kaj kritičnega, ker tako to gre, pa vsi po njem kot shirane hiene. In potem avtor še odpisuje na vse žaljive, bedaste in povsem napadalne komentarje, nakar bi si vsi mislili: ok, zdaj bo pa mir, saj je lepo obrazložil. Ne, gonite to kolesje v tri krasne, dokler vas ne bo pobralo kot hrčke na cracku. Skulirajte se mal, pejte na zrak, na pir, pište sami kaj kao boljšega in slabšega, seksajte, karkoli. Tole je samo reprodukcija popolne bede slovenske scene "vsak ima svoj glas". BullShit.

Za razliko od določenih pesnic, ki se ne izpostavljajo? GTFO

prešeren je bil..buržuj.

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.