Franovo pravno drevo

Franovo pravno drevo

Oddaja
6. 4. 2018 - 13.00

Pravni terminološki slovar (Založba ZRC, 2018)

 

Sredi marca je bil v sodelovanju Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša in Pravne fakultete v Ljubljani izdan enojezični slovar pravne terminologije. Besednjak predstavlja zaključek projekta, ki se je začel davnega leta 2005, ko se je pod uredniško taktirko štirih jezikoslovk in treh pravnikov združila ekipa strokovnjakov iz teorije in prakse z namenom zbrati, opredeliti in poenotiti besede, na katerih temelji pravna veda.

Kot vse v pravu, imajo tudi pravni termini in njihovo proučevanje svojo tradicijo. »Pravna terminologija je bila poleg krščanske med prvimi zapisanimi v slovenskem jeziku,« izpostavljajo avtorji slovarja v uvodnih besedah. Franov pravni slovar se omejuje zgolj na »novo zavezo«, torej izrazje po letu 1991, ko je Slovenija pridobila svojo »državno in pravno samobitnost«. Po drugi strani pa je za pravno govorico tega obdobja po mnenju urednikov odločilna ravno izguba te samobitnosti s pristopom k Evropski uniji in vdorom tuje pravne terminologije v naš sistem. Za pregled izrazov, ki so se uporabljali pred sprejemom nove ustave in vstopom v evropske integracije, se napoveduje izdaja dveh posebnih pravnozgodovinskih slovarjev.

Kar se tiče vsebinske zasnove besednjaka, urednice s področja jezikoslovja v metodološkem uvodu pojasnijo, da so ubrale tako imenovani »pojmovni pristop«. Zanj je značilno razumevanje terminov kot poimenovanj za pojme, ki so medsebojno povezani v pojmovni sistem strokovnega področja. Ta predpostavka se denimo odraža v odnosu do sopomenk, ki jih definirajo kot pojav, da več terminov označuje isti pojem. Redukcija sinonimov na razliko v izrazju omogoča predpisovalno ali normativno funkcijo slovarja, ki s pomočjo kazalk indicira najustreznejšega izmed možnih terminov za nek pravni pojem. Pri iztočnici 'majhna malomarnost' slovar denimo preusmerja na uporabo fraze 'lahka malomarnost'. Primernost izraza je ocenjena na podlagi terminološkega dogovora, ki je bodisi impliciten, torej tiho vzpostavljen skozi pravno prakso, bodisi eksplicitno ali izrecno dogovorjen. Ustvarjalci so kazalke načeloma pripisovali bolj ustaljenim, pogosteje rabljenim in bolj ekonomičnim terminom. S tem dodatkom naj bi slovar presegel preprost popis obstoječega stanja v govorici in bi vanj tudi posegal prek lastnih sugestij ustreznosti.

Semantika, na kateri temelji pravni slovar, v svojem jedru predvideva sklenjen pojmovni sistem. Na njegove posamezne elemente so poimenovanja pripeta kot posamezni termini ali iztočnice. Osrednje sredstvo za njihovo pojasnjevanje je definicija, ki jo avtorji opišejo kot »najpomembnejšo sestavino slovarskega sestavka, saj ubesedi vsebino pojma in ga umesti v pojmovni sistem«. Zamejitve pojmov so pristno slovarske: kratke, brez leksikonskih ali enciklopedičnih dodatkov – »vsebujejo le tiste sestavine, ki pojem uvrstijo v pojmovni sistem in ga razločijo od drugih pojmov v njem«. Če je bilo le mogoče, so si tvorci besednjaka prizadevali za to, kar sami imenujejo »intenzijska definicija«, pri kateri se »ugotovi nadrejeni pojem, nato pa naštejejo razločevalne lastnosti definiranega pojma«. 'Meddržavna meja' je po tem principu opredeljena kot tista vrsta »meje, ki ločuje območje ene države od območja druge«.

Pravni slovar s svojimi intenzijskimi definicijami pravzaprav temelji na aristoteljanski logiki. V Drugi analitiki in v Topiki Aristotel definicijo opredeli za izrek bistva reči. Nekaj definiramo prek izbora atributov, ki imajo sami po sebi širši pomenski razpon od definiranega, skupaj pa ravno zamejujejo njegovo bistvo. V primeru definicije »mednarodna posvojitev je posvojitev otroka iz tujine« imata atributa 'tujina' in 'posvojitev otroka', obravnavana vsaka zase, širši pomen od 'mednarodne posvojitve', a v medsebojnem sklopu pomenita natanko to obliko posvojitve. Bistvena pri zamejitvi je torej meja med predmeti. »Ko imamo posla z definicijami, [tako] večino časa razpravljamo, ali so stvari enake ali različne.«

Da bi prišli do definicij pravnega slovarja, je treba skočiti kakšnih sto let bližje današnjemu času, do Porfirija, ki je napisal Uvod k Aristotelovim Kategorijam. Na njihovi podlagi je konstruiral prikaz, imenovan Porfirijevo drevo, ki je skozi srednji vek vztrajalo kot eno izmed osnov logike in logične metaforike. Natančneje, gre za shematično demonstracijo Porfirijevega preoblikovanja Aristotelovih sestavin problemov in propozicij, med katere je dodal diferenco. Drevo kot »lestvica biti« ali tudi scala praedicamentalis deli rodove na vedno določnejše vrste glede na specifične razlike, ki so lastne tem vrstam. Definicija neke specie je po Porfiriju kombinacija genusa in diference. Genus in specie sta v odnosu nadpomenke in podpomenke, saj rod glede na vrsto ni nič drugega kot nadrejeni pojem na drevesu. S tem pridemo do intenzijske definicije v Pravnem terminološkem slovarju, ki pojmu dodeli njegovo mesto, tako da kombinira njegov nadpojem in konstitutivno razliko. 'Pravna vrednota' je tako denimo opredeljena kot tisti etično zaželen cilj, za katerega je specifično, da ga priznava in varuje pravo.

Sklenjen pojmovni sistem Pravno-terminološkega slovarja je drevo, ki od genus generalissimum, torej rodu, nad katerim ni več nobenega rodu, napreduje do najosnovnejšega elementa - specius specialissime - ki se ne členi na nobeno nadaljnjo podvrsto. Takšna struktura zahteva, da so znotraj nje same opredeljeni vsi termini, ki se pojavijo v definiciji kakšnega drugega termina. To načelo prevzemajo tudi tvorci slovarja. Problem pa nastopi na dveh ravneh. Po eni strani ima tovrstna taksonomija težavo ravno s tem, kje se konča veriga definiranja, zaradi česar mora predpostaviti nabor danih prvih, primitivnih elementov, na podlagi katerih so definirani vsi drugi. Po drugi strani pa niso nič strogo slovarskega tudi razlike, s katerimi razločujemo vrste. To se pokaže že pri Porfiriju, kjer diference dejansko spadajo med akcidence, torej naključne lastnosti, ki se hkrati pojavljajo pri več vrstah. Ista razlika lahko namreč deli rodove različnih drevesnih stopenj. Tipični primeri tega so lastnosti kot so število nog, avto- in heterotrofnost, način prehranjevanja ali razmnoževanja, delitev na pravico in dolžnost, materialno in postopkovno pravo, morda še bolj pogosta pa je dihotomija 'nekaj' in vse 'drugo', ki ni to nekaj.

Da bi bilo drevo možno, se mora opreti na nek drug vir vednosti, iz katerega črpa primarne elemente in razlike za tvorbo svojih definicij. To oporo najde ravno v enciklopedičnih, opisnih lastnostih, ki niso neposredno povezane z esencami reči. Zgolj na podlagi taksonomske uvrstitve konja lahko na primer ovržemo trditev »konj ni sesalec« ali pa se poučimo, da ima konj grivo, štirideset do dvainštirideset zob in je rastlinojed. Slovarska opredelitev pa nam ne pomaga v primeru izjave: »Konj je zobal travo in pri tem veselo mukal.« Taksonomija lahko pri tem zgolj napoti na ustrezen niz podatkov, ki ga prispeva bodisi vsakdanje izkustvo bodisi zoologija. Podobno se zgodi Pravnemu terminološkemu slovarju pri razlikovanju med prijetjem in priporom. Prvo definira kot »dejanje, s katerim se določeni osebi odvzame prostost«, medtem ko pripor označi za »začasni odvzem prostosti domnevnemu storilcu kaznivega dejanja« iz določenih razlogov. Posledično ni jasno ali je prijetje uvodno dejanje v pripor ali njegova nadpomenka, saj se pripor odredi samo zoper domnevne storilce kaznivih dejanj. Poleg tega slovar samo posredno opredeli, kaj razume z odvzemom prostosti, in sicer v iztočnici 'prostostna kazen', ki se nanaša na omejitev svobode gibanja. S tem pa pravzaprav zgolj pride do novega nedefiniranega termina 'gibanje'.  

Izpostavljen problem nikakor ni vezan le na Pravni terminološki slovar, temveč na samo slovarsko formo. Ustvarjalci pravnega slovarja tako opozarjajo tudi na drug tip opredeljevanja - ekstenzijsko definicijo, ki je sestavljena iz naštevanja posameznih objektov kot primerov neke iztočnice. To tehniko v določenih geslih kombinirajo z intenzijsko. Poleg tega izpostavljajo, da je slovar namenjen predvsem stroki, saj svojo sistematiko opira na določeno mero pravnega predznanja. Storilec kaznivega dejanja je na primer definiran kot oseba, ki izvrši kaznivo dejanje, kar zveni kot tavtologija, če ne predpostavimo pravno poučenega bralca, ki ve, da izvršitev zaobsega tako storitev kot opustitev ravnanja.

Ugotovitev odraža dejstvo, da pravna terminologija ne more tvoriti sklenjenega sistema definicij, temveč se mora opreti na enciklopedične in leksikonske elemente. V končni fazi pravno izrazje ni zgolj poseben sklop pomenov, temveč se nujno prepleta z običajno govorico, ki jo skuša disciplinirati in fiksirati njene pomenske variacije. Prav iz nje pa neizbežno prevzema pojme, kot so 'prostost', 'gibanje', 'vrednota', ki jih predpostavi kot jasne, da z njimi definira ostale izraze s posebnim pravnim pomenom. Pravnemu drevesu torej preostane le eno: objavljeno bo v elektronski obliki, avtorji slovarja pa pozivajo k pripombam, ki bojo upoštevane ob naslednji izdaji.

 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.