Hašiš imaš za nohti

Hašiš imaš za nohti

Recenzija izdelka
3. 5. 2016 - 13.00

Leta 1970 je Foucault izdal besedilo, ki se je začelo takole: »Spregovoriti moram o dveh knjigah, ki se mi zdita veliki med velikimi: Razlika in ponavljanje in Logika smisla. Nedvomno tako veliki, da je o njiju težko govoriti, in zato se to le redko počne. Mislim, da bosta ti deli še dolgo krožili nad našimi glavami, v skrivnostnem odzvanjanju z delom Klossowskega, še enega velikega in presežnega znamenja.« Odstavek pa je Foucault končal s problematično-preroškim: »Toda nekega dne bo stoletje morda deleuzovsko.«

THEATRUM PHILOSOPHICUM: Foucaultova recenzija Razlike in ponavljanja, Deleuzovega »opusa magnuma«, ter Logike smisla, »s katero je postal splošno znan in ki je zbudila nemalo navdušenja,« kot piše Eva D. Bahovec v besedilu Deleuzova samota, je naslovljena v latinščini, tako imenovanem mrtvem jeziku: kot bi želel Foucault krotiti »neko življenje«, od katerega kipita obe deli ...

Prva tema, ki jo Foucault v besedilu obravnava, je sprevrnitev platonizma, ki nas zanima predvsem zaradi naslednjega povzemajočega odstavka: »Sprevreči platonizem [...] pomeni gnati ga do njegovega skrajnega detajla, se spustiti (v skladu s humorju lastno gravitacijo) vse do tiste dlake, do tiste umazanije pod nohtom, ki si ne zaslužita časti ideje; [...] Ironija se vzpenja in spodkopava; humor se spušča in sprevrača. Sprevreči Platona pomeni premakniti se k hudobiji sofistov, slabo vzgojenim gestam cinikov, argumentom stoikov, Epikurjevim letečim prikaznim. Berimo Diogena Laertskega.«

Upoštevati Foucaultov napotek je Slovenki še toliko lažje od konca lanskega leta dalje, ko so bila v prevodu Žive Borak, Gregorja Pobežina in Mateja Hriberška pri Beletrini izdana Laertskova fino zašpehana Življenja in misli znamenitih filozofov, s pomočjo katerih naj bi Deleuze poudarjal to, kar je znotraj filozofskega diskurza ostajalo večinoma zanemarjeno oziroma veljalo za manjvredno, otročje itd. Množica »majhnih [filozofskih] nečistosti«, »ponavljajočih se podlosti« »potez neumnosti, napuha [ter] samovšečnosti« pa ni zanimala le Foucaulta in Deleuza, temveč je bila tudi osnovno vodilo Derridajeve strategije dekonstrukcijskega branja filozofskih besedil, pri katerih moramo najprej poiskati ravno »zanemarjene kotičke«!

Preden se posvetimo Diogenu Laertskemu oziroma njegovi knjigi Življenja in misli znamenitih filozofov, opozorimo na zanemarjeni kotiček, ki se tiče oziroma zadeva samega Foucaulta in Deleuza: droga! Kako neradi v akademskih krogih govorimo o drogi; ko obravnavamo THEATRUM PHILOSOPHICUM, filozofi izpostavljamo deleuzovsko površino, simulakre, singularnosti, fantazme, dogodek, met kock, afirmacijo, ponavljanje itd., LSD in opij pa raje zamolčimo, kot bi se tako po šolsko bali, da bomo v nasprotnem primeru dobili ukor. Popolnoma vseeno je, da je šlo tako Deleuzu kot Foucaultu za upanje, da bi nekoč v prihodnosti lahko učinke droge podoživljali in zbirali same zase na površini sveta, neodvisno od uporabe substanc ...

Mišljenja površine pa ni brez humorja; Deleuze ga v Logiki smisla razglasi za »umetnost površin«; knjiga Diogena Laertskega ga je polna! Že vprašanje plagiatorstva se krasno poigrava z izbranimi vzvišenimi, ki naj bi bili najbolj deep ... Modra visočanstva izbeza iz zbetoniranih kleti – zaklonišč - in jih splošči! Misel »spoznaj samega sebe« je pripisana Talesu, čeprav so mu že v četrtem stoletju pred Kristusom očitali, da jo je spizdil Femonionu! Bralec, prepričan, da je misel »spoznaj samega sebe« Sokratova, postane kmalu zmeden kot Augustus Hill iz Oz-a, perfektne HBO-jeve zaporniške serije, ki so jo prenehali snemati leta 2003:

»Know thyself! That's what Socrates said ... or Aristotel or one of them dead white man. Know yourself. That's the hardest thing anyone of us can ever do!«

Laertski, ki naj bi domnevno živel v prvi polovici 3. stoletja po Kristusu, predstavlja filozofe v svoji knjigi precej neenakomerno; na nekaterih straneh »šnel kurzi«, na drugih pravi filozofski traktati. Gradivo je povečini predstavljeno po naslednjih rubrikah: 1. ime, paronim in filozofov izvor, 2. šolanje ali učitelji, 3. biografske notice in obdobje vrhunca, 4. anekdote iz njegovega življenja, 5. izreki in maksime ... Ter za konec še seznam znanih oseb, ki so nosile isto ime kot predstavljeni!

V tem kompilatornem delu, ki bi ga le z rezervo lahko označili za znanstveno, so najobsežneje obravnavani Platon, stoiki, Piron in Epikur. Vseeno pa našteti niso izpostavljeni kot bolj pomembni; niti niso predstavljeni nič manj porogljivo kot filozofi, o katerih so na voljo le redki fragmenti. Laertski stoletja »skrivnih točk, kjer postaneta anekdota iz življenja in aforizem v mišljenju eno,« povzema z lastnimi in tujimi epigrami ter je v tem nekako heraklitovski; s poetično igro je nagrobnike filozofov otročje lahko spreminjati v nedoločni sedanjik ...

Zakruzajmo po knjigi med imeni proti anarhični razliki, ki se steka v »intenzivno«, »akategorialno« in »afirmativno« misel: Ko je Aristotelu nekoč prišlo na uho, da ga nekdo obrekuje, je dejal: »Pa naj me še biča, kadar me ni zraven.« Epikurju se brezbožen ni zdel »tisti, ki zanika bogove večine, ampak ta, ki bogovom pripisuje predstave večine.« Njegovi privrženci, epikurejci, so pravili »da spolni odnos še nikdar ni koristil, a se je treba zadovoljiti s tem, da ne škodi.« Stoiki so imeli za najboljšo obliko vladavine mešanico demokracije, kraljevine in aristokracije, so pa bili hkrati pripravljeni okusiti celo človeško meso, če so tako zahtevale okoliščine – kakšne, Laertski ne pove ... Morda je bil dovolj že dolgočasni popis prebivalstva kot v knjižno-filmskem primeru doktorja Lecterja: "A census taker once tried to test me. I ate his liver with some fava beans and a nice chianti."

Stoiki so filozofijo med drugim primerjali z jajcem: lupina predstavlja logiko, za njo beljak predstavlja etiko, rumenjak kot najbolj notranji del pa fiziko. Po Deleuzu je bila naloga filozofije kreacija konceptov, slednji pa so bili po njemu tako ljubih stoikih nekakšne miselne slike brez kajstva in kakovosti, s kvazikajstvi in kvazikakovostmi ... Kaj dobimo, če vse povedano nekako združimo? Filozofijo kot iskanje dlake v jajcu?

Za konec se vrnimo k Platonu, ki je požel odobravanje, ko je postavil definicijo, da je človek »dvonožno bitje brez kril«. Kinik Diogen naj bi odgovoril tako, da je oskubil petelina ...

Definicija je bila po tem dopolnjena »s širokimi nohti«! Soimenjak Laertskega, Diogen, ki je živel od 404 do 323 leta pred rojstvom Kristusa, jih je imel še kar precej na zalogi: Samooklicani »državljan sveta« je nekoč onaniral kar sredi trga, svoje početje pa pokomentiral takole: »Ko bi bilo le mogoče z drgnjenjem potešiti tudi lakoto!« Nekdo mu je nekoč dejal: »Številni ljudje se ti režijo.« On pa mu je odvrnil: »No, njim pa se morda režijo osli, pa se oni na osle ne ozirajo – in podobno se jaz ne oziram na te ljudi.« Tudi če je le hlinil filozofijo, je bilo to po njegovem še vedno filozofsko početje! Klicali so ga pes, ker je pred tistimi, ki so mu kaj dali, mahal z repom; lajal na tiste, ki mu niso dali ničesar; in grizel malopridneže, nohte in vse črno za njimi ...

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness