»Kaže, da je v tejle skupščini nekaj rahločutnih ušes, ki ne prenesejo besede 'kri'. Nekaj splošnih premislekov o odnosih v naravi in zgodovini naj jih prepriča, da nismo bolj kruti kot narava in čas.« Državljani, danes bomo govorili o francoski revoluciji. O obdobju, v katerem je, kot se je izrazil Büchnerjev Saint-Just, zgodovina tekla hitreje.

Naše izhodišče bo zbirka izvlečkov iz govorov in spisov Maximiliena Robespierra, izdana pri založbi Verso pod naslovom Virtue and Terror. Tako kot pri citiranem Saint-Justu naslovna pojma Robespierrove misli odražata zavest o prelomnosti lastne dobe, o pospešenem gibanju časa, ki razvoj stoletij zgosti v zgolj nekaj let. Vrlina je za Robespierra prav »sublimni čut« za zgodovinske principe, ki narekujejo nujni premik nekega ljudstva v smeri svobode in enakosti. Nasilnost izvedbe tega preskoka, udejanjenja revolucionarne ideje, je teror.

In res, od sklica generalnih državnih stanov leta 1789 do Robespierrove odstavitve leta 1794 so, če naštejemo le nekaj glavnih reform, revolucionarji doživeli vzpostavitev moderne republike, preureditev uprave in sodstva, transformacijo iz fevdalne v zasebno lastnino, vpeljavo nove valute, razvoj optične telekomunikacije, organizacijo naborniške vojske ter zasnovo prehoda na metrični sistem in abrogacijo vseh zakonov starega režima, ki sta bila sicer povsem dosežena šele v času Napoleona.

Temeljna zgodovinska peripetija, iz katere Robespierre izhaja pri svojem zagovoru terorja ali revolucionarnega nasilja, je odnos med zatiranimi in zatiralci. Kot je v govoru zapisal glede sojenja Ludviku XVI., ljudski upor - revolucija – vstajnike in monarha pahne v vojno stanje. Ludvikova obsodba je tako zakoličena s sprevrnitvijo njegovega režima in vzpostavitvijo ljudske oblasti. Kralju ni več mogoče soditi, ker bi takšen proces dopuščal hipotetično možnost njegove nedolžnosti, njegova oprostitev pa bi nujno pomenila obsodbo revolucionarjev, ki so ga obtožili. Odnos med kraljem in ljudstvom je torej odnos medsebojne negacije: v republiki monarh ali ne more biti zakonit ali pa republika sploh ne obstaja. In širše, pri aktu osvoboditve kakršnokoli usmiljenje do tirana hkrati pomeni neusmiljenost do žrtev njegovega zatiranja: »Kaznovati zatiralce človeštva: to je milost; oprostiti jim: to je barbarstvo.«

Opis vstaje kot vojne zoper monarha utegne presenetiti, saj je bil Robespierre eden izmed glavnih nasprotnikov vojne z Avstrijo in drugimi evropskimi silami. Vprašanje vojne je bilo osrednja točka spora med Brissotinci ali Žirondinci in Montagnardi, dvema frakcijama prej enotnega jakobinskega kluba, kakor sta se vzpostavili v Nacionalnem konventu od leta 1792. Sledeč poslancu Brissotu, so prvi strastno zagovarjali spopad z Avstrijci in izvoz republikanske svobode v druge države. Robespierrov pacifizem je tako po eni strani izviral iz nestrinjanja z zavojevalskimi osvobojevalnimi pohodi, hkrati pa je nemudoma prepoznal nevarnosti militarizacije družbe. Brissotu je očital, da želi s provociranjem vojne izzvati intervencijo tujih sil in sesutje republike. Poleg tega se je oprl na primere vojnih razglasitev senata v starem Rimu in opozoril na možnost, da ministri, ki odločajo v vojni, uzurpirajo oblast in pridobijo možnost arbitrarnega odločanja o »življenju in smrti«.

Robespierrov pogled na preplet med vojno in politiko je torej nasproten kasnejšemu interpretu francoske revolucije Carlu Schmittu, po katerem se ljudstvo poenoti ravno z identifikacijo skupnega zunanjega sovražnika. Kot v spremni besedi v zvezi z vprašanjem totalitarizma izpostavi Žižek, se je jakobinec ostro boril proti temu, da bi vlada prek grožnje zunanje nevarnosti mobilizirala ljudstvo in na ta način konsolidirala svojo oblast. Ravno obratno: teror mora izvirati prav iz ljudstva kot tiste zgodovinske sile, ki z revolucionarnim dejanjem svoje predstavnike dobesedno prisili k implementaciji popularne oblasti. Revolucija tako pri Robespierru predstavlja prehodno, izredno stanje, v katerem mora biti republika skozi teror šele vzpostavljena in na podlagi katerega prej brezpravni terjajo svoje mesto v družbenem redu. Ljudski teror je torej zamejen na notranji odnos do zatiralca in interno situacijo države.

Onkraj vprašanja nasilja je Robespierre vojni nasprotoval tudi zaradi potrebe po zagotavljanju ekonomske stabilnosti in na splošno dovršitvi revolucije ne zgolj na ravni političnih struktur, temveč tudi vsakdanjega življenja in navad ljudi. Jakobinski teror je tako med drugim prinesel uvedbo maksimumov na cene živil, zmanjšanje inflacije, svobodnejšo ločitev za oba spola, odpravo suženjstva v kolonijah, obvezno tikanje, »prisilna posojila« bogatih in predlog progresivnega obdavčenja. Saint-Justov neuresničen zakon je predvidel nacionalizacijo premoženja kontrarevolucionarjev za namene socialne redistribucije med množice »patriotov«, v katerih je Robespierre videl nosilno silo revolucije.

A zgodovinopisje vidi v Robespierru vse drugo, od protokomunista do norega diktatorja, ki je z instrumentalizacijo Komiteja za javno varnost povzročil smrt 500.000 ljudi. Ta številka se je sicer v zadnjem času spustila na 35.000, izpostavilo pa se je tudi, da trojica Robespierre, Saint-Just in Couthon ni povsem obvladovala komiteja, kaj šele izvajanja terorja izven Pariza s strani tako imenovanih »predstavnikov na misiji«. Prav njihovim ekscesom pri zatiranju odporov v provincah je mogoče pripisati večji del 35.000 žrtev. Skoraj vsi najbolj zloglasni predstavniki na misiji so bili odpoklicani. Kar se je Robespierru očitalo kot diktatorski prevzem Komiteja, je bil s tega vidika predvsem poskus zaustavitve predstavniškega terorja. Iz strahu pred obsodbo za svoje zločine so se nekateri predstavniki povezali v koalicijo, ki je 9. termidorja zoper Robespierra izvedla udar.

Poglejmo torej, kdo so bili glavni možje, ki so sodelovali pri opevani osvoboditvi ljudstva izpod jakobinskega totalitarizma. Glavno ime termidorske reakcije je bil Jean-Lambert Tallien, predstavnik v Bordeauxju, zaslužen za nekaj sto glav, oster zagovornik dekristjanizacije in poslanec v zakonodajnem telesu, ki se je oblikovalo v času Direktorata. Skupaj z Rovèrom, predstavnikom v Lyonu, je bil osumljen organiziranja tako imenovanih bande noire, črnih tolp, ki so svojo oblast izkoristile za špekuliranje in okoriščanje z zaseženim premoženjem plemstva in duhovščine, ki ga je, kot smo omenili, Robespierrova fronta hotela nameniti patriotskim sankilotom. Poleg tega naj bi po termidorju organiziral poulične bande Muskadinov, ki so izvajali nasilne akcije nad preostalimi jakobinci. Pri črnih tolpah naj bi sodeloval tudi Joseph Fouché, znan tudi pod imenom »lyonska šibrovka«, saj je smrtne kazni izvajal tako, da je gručo ljudi postavil pred top. Pod Napoleonom je postal minister za policijo, nekaj časa pa je bil celo nastanjen v Ljubljani kot guverner Ilirskih provinc. Druščino zaokroži Carrier, dirigent najbolj opevanega ekscesa terorja v Nantesu, kjer naj bi utopil in sestrelil več kot 10.000 ljudi, a so ga, za razliko od ostalih, Termidorci kasneje obsodili.

Podobno sočna je biografija enega izmed vidnejših kritikov terorja Adolpha Thiersa, ki je v zadnji četrtini 19. stoletja napisal debelo študijo o francoski revoluciji, s katero se je prebil v Francosko akademijo. Thiers je bil sicer predvsem politik, ki je kot predsednik vlade leta 1871 odredil zatrtje Pariške komune, pri katerem naj bi bilo 20.000 žrtev in 43.000 zaprtih. Seveda vsem kritikom terorja ni mogoče pripisati podobno spornih dejanj. A njihova skupna točka je, da s pavšalno obsodbo Robespierra hkrati opravičujejo Foucheje, Talliene in Thierse.

Tako liberalnim historiografijam, ki želijo leto 1789 brez leta 1793, kot francoskemu Panteonu, v katerem ima mavzolej Deklaracija človekovih pravic, a v njem ni ne duha ne sluha o jakobinskem klubu, je mogoče odgovoriti, kot je že Robespierre svojim sodobnikom: »Državljani, ste hoteli revolucijo brez revolucije?«