Susan Blackmore - Zavest

Susan Blackmore - Zavest

Recenzija izdelka
6. 11. 2013 - 13:00

Pri Založbi Krtina je v Knjižni zbirki Kratka izšel nov Zelo kratek uvod, tokrat ne v kapitalizem, smisel življenja ali v fundamentalizem, ampak v zavest. Naloga serije teh kratkih uvodov, ki so prevodi zbirke Very Short Introductions založbe Oxford University Press, je, da bralce začetnike uvodno seznani z izbranimi temami, problemi, ki se okrog teh tem vrtijo, in da nakažejo na najpogostejše in najobetavnejše rešitve morebitnih težav. Da piše o zavesti, je pripadla čast psihologinji, ki je leta 2000 akademsko kariero obesila na klin, večletni praktikantki zena in svobodni pisateljici Susan Blackmore.

Blackmorova tistim, ki se šele uvodno seznanjajo z uganko zavesti, poleg klasične grobe predstavitve konceptov ponudi v branje tudi lastna stališča, ki pa od tradicionalnih predstav precej odstopajo. Hkrati nudi pregled predvsem sodobnejših poskusov in teorij, kako na vprašanje o zavesti odgovarjati, zato ne gre zgolj za zgodovinski pregled, ampak za čtivo, ki pride prav tudi tistim, ki so se z vprašanjem »Kaj je zavest in kakšno, če sploh kakšno, vlogo ima?« že kdaj ukvarjali. Poleg tega pa tako seznanjenim kot neseznanjenim bralcem ponuja seznam številnih in ključnih del s področja zavesti v nadaljnje branje.

Avtorica se med drugim loteva vprašanj, kot sta, ali imamo svobodno voljo in kaj ustvari naš občutek jaza, ter ključnih teorij o delovanju in zavedanju, vidu in pozornosti, spremenjenih stanjih zavesti ter posledicah možganskih poškodb in učinkih drog. Ključno vprašanje, ki jima sledi, pa je »Kako premostiti globoko vrzel med fizičnim svetom in našim zasebnim doživljanjem le tega sveta,« oz. povedano z drugimi besedami, »Kako lahko električno proženje milijonov drobnih možganskih celic proizvede moje zasebno, subjektivno, zavestno izkustvo sveta?«

Neka splošna definicija besede zavest ne obstaja, saj obstaja le množica opredelitev, npr. da predstavlja težek problem, kako iz objektivnih možganov vzniknejo subjektivna izkustva? Zgodovinsko gledano sprejema večina ljudi in religij neko obliko dualizma, stališča, da dejansko obstajata dva različna svetova. Gre za vero v večno, nefizično dušo, v jaz, ki naj bi bival v posamezniku. Prav tako naj bi to izhodišče veljalo tudi za večino današnjih nezahodnih kultur, kakor tudi za večino izobraženih zahodnjakov. Ključen spor pravi Blackmorova na področju študij zavesti je zato spor o tem, ali je zavest dodatna sestavina, ki je v ljudeh prisotna poleg zaznave, mišljenja in čutenja, ali pa gre za neločljiv del bitja, ki zaznava, misli in občuti.

Susan Blackmore simpatizira z idejami filozofa duha Danielom Dennetom, ki zavrača obstoj t.i. kartezijanskega teatra, predstavo, da nekje v duhu ali možganih obstaja prostor, kjer se v določenem trenutku vse združi in se »zgodi zavest« - da torej obstaja neka ciljna črta, onkraj katere stvari na skrivnosten način postanejo zavestne oziroma »vstopijo v zavest«. Prav tako avtorica opozarja na iluzijo o enotnosti zavesti, o poenotenem toku izkustev, kakor si to radi domišljamo, in v ponazoritev navaja primere slepote zaradi nepozornosti in slepote za spremembe našega vidnega sveta.

Da zavest ni nekaj, kar se zdi, da je, da torej duh ni teater in zavest ne neka sila ali moč, ki je nujno potrebna za izvedbo naših najbolj ustvarjalnih ali najzahtevnejših podvigov, je seveda korenitno nasprotna tradicionalnim  prepričanjem in je protiintuitivna. Iluzija kontinuitete je potemtakem le posledica spominov, ki spremljajo vsakega izmed začasnih jazov, in ti spomini so tisti, ki ustvarjajo občutek neprekinjenosti. Vsakič, ko se mi zazdi, da obstajam, je to namreč le začasna izmišljija. Je velika prevara, ki nastane zaradi vprašanj, kot sta »Sem v tem trenutku zavesten,« in »Česa se v tem trenutku zavedam?«

Vprašanja o zavesti, kot sta »Kakšno vlogo ima zavest?« in  »Ali bi se lahko razvili brez nje,« se sprva morda zdijo preprosta, a Susan Blackmore pokaže, da temu ni tako. Kljub temu, da je zavest v sodobnem svetu postala vroča tema, saj je razburljivi razvoj na področju znanosti o možganih omogočil, da se z njo spopadejo biologi, nevroznanstveniki, psihologi in filozofi, večina teorij še vedno ostaja zevajoča v prepad, razlagalno vrzel, ki se razpira med fizičnim in duševnim, med notranjim in zunanjim, duhom in možgani, subjektivnim in objektivnim. O zavesti pa zares govorimo šele takrat, pravi Blackmorova, kadar se spoprimemo s subjektivnostjo, kar pa ne pomeni nič drugega kot govoriti o tem »kako je biti«

Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness