Na 28. Ljubljanskem mednarodnem filmskem festivalu LIFFe smo videli film Western Valeske Grisebach, ki je sodil v trojico filmov, ki se poteguje za filmsko nagrado Evropskega parlamenta – LUX. S svojim imenom film na videz vara. Ne gre za western s kavboji s klobuki in pištolami za pasom, ampak za divji zahod čisto druge sorte. Gastarbajtarski svet gre tokrat v obratno smer, kot smo je vajeni. Tokrat so se nemški gradbinci odpravili na jugovzhod, in sicer na grajenje elektrarne v Bolgarijo.

Na western kot žanr ne spominjajo le junaki, ki vsake toliko tudi brez sedla jahajo na vaškem žrebcu. Na western spominja tudi odnos med domačini in graditelji elektrarne, sumljivo podoben razmerju med graditelji železnice na ameriškem divjem zahodu in tamkajšnjimi nativci. Med nemškimi vsiljivci se posledično znajde še razsvetljeni protagonist, ki poskrbi za stik obeh kultur in prav nič utopično vmes postane tudi žrtev pretepa.

Režiserki je z Westernom uspel obraten proces, kot se ga je lotil Biček z Družino, ki je bila na Liffu prav tako predvajana. Medtem ko je Družina dokumentarni film, z montažo spremenjen v zgodbo, ki bi pristajala igranemu, je Western v osnovi igrani film, ki na trenutke spominja na dokumentarnega. To zagotovijo sekvence, ki sledijo časovni liniji real tima in izjemno avtentična igra. Nenazadnje pa tudi zabrisanost meje med dobrimi in slabimi, ki so hkrati oboje in nič od tega.

Drugačen pogled na dobre in slabe nam ponudi tudi Suburbicon oziroma Pokvarjeno predmestje v režiji Georgea Clooneyja, ki je sodeloval tudi pri scenariju, skupaj z bratoma Coen in Grantom Heslovom. Z njimi se vračamo v preteklost, natančneje v petdeseta leta preteklega stoletja. V predmestje polno razočaranih gospodinj se priseli prva temnopolta družina. Zgražanje sosedov nekega večera eskalira do popolnega razvrata nasilja. Medtem se v sosednji hiši dogajajo krvave grozote, sosedje pa se še vedno zgražajo le nad novimi priseljenci.

Dvoličnost družbe, ki se ima za idealno - a je zaradi lastnega zanikanja napak polna problemov -, naj bi bila aluzija na Trumpovo Ameriko. Vendar je nastavljanje ogledala primerno tudi za naše kraje in še za marsikatere druge. Clooneyju je uspelo prikazati slepoto nosilcev družbene moči, ki se v gonji proti umetno ustvarjenim nasprotnikom uničujejo sami.

Pokvarjeno predmestje je sicer polno znanih imen; od Clooneya do bratov Coen pa tudi Matt Damon in Julianne Moore, vendar je malo manj tipično hollywoodski film, kot bi zaradi njih pričakovali. Vseeno se zdi, da je zgodba bila že slišana in ji je nazadnje le dodal nekaj srhljivih elementov klanja, ki varujejo gledalca pred potopom v globine. Kritika rasizma kot ena od neutemeljenih fantazem pa je, kot vedno, povsem na mestu.

Z rasizmom ali vsaj njegovimi odmevi v Južnoafriški republiki se je v drugem sklopu kratkih filmov ukvarjal tudi zulujski poglavar Šaka, ki je želel postati igralec in igrati še kaj drugega kot vlogo Othella. Od kratkih filmov bi bilo sicer treba izpostaviti močno vključenost režiserjev pri filmih Kratka zgodovina Princese X in Hlepenje po pripovedi. Oba sta se obrnila k humorju in sebe vključila v obliki pripovedovalca. Prvi kot govorni narator in drugi v obliki črnih podnapisov na belem kvadratu, znotraj katerega se predvaja loop iz sklepnega dela muzikala Briljantina. Neposreden režijski dotik je pri obeh rezultiral v komičnih in alternativnih pogledih na umetniška dela. Najsi gre za filmski muzikal ali za plastiko v galeriji, ki še najbolj spominja na kromiran dildo.

V sklopu kratkih filmov smo videli tudi dve animaciji, tretje v tretjem sklopu avtorica zaradi logistike žal ni uspela ujeti. Španski Decorado se je držal bolj konvencionalne oblike. Omnibus eksistencialističnih prevpraševanj je vstavljen v svet črno-belih antropomorfnih živalic in demonov. Bizaren in morbiden humor situacije in obnašanje likov razlaga povsem človeško.

Druga animacija je bila precej bolj abstraktna in eksperimentalna. Pusti sanjam, da tlijo izhaja iz vizualnega efekta, ki ga na nas naredi sneg na televiziji. Akoravno ga še pomnite. Povsem sanjski svet se začne nato prav počasi izrisovati skozi “zasneženo pokrajino” in ohranja iluzijo neresničnosti. S stroboskopskim koncem spomni na prehod iz sanjskega v resnični svet. Svet, kjer oblike ponovno dobijo poimenovanja in se nehajo pretakati ena v drugo.

Prehajamo na drugi sklop Kinobara, ki ga druži vsebinska rdeča nit - nasilje -, četudi to v vsakem od filmov učinkuje drugače. Pod drobnogledom so se znašli trije filmi evropske produkcije; dva iz sklopa Predpremiere in eden iz Ekstravagance.

V Predpremierah smo bili ziheraški in si ogledali dva filma, čigar režiserji so na Liffu že predstavljali svoje filme. Prvi je Andrej Zvjagincev, ki se po Leviatanu iz 2014 vnovič vrača na velika platna ljubljanskega festivala. Film Brez ljubezni je nastal v rusko-francosko-belgijski koprodukciji, a naj vas to ne zavede: film je kot se le da ruski. Že v Leviatanu smo spremljali nemočnega protagonista, ki ga velika pošast a.k.a. ruski koruptivni sistem enostavno premetava, prežvekuje in izpljune. V Brez ljubezni je ta odnos nemoči še zaostren.

Protagonist oziroma središče brezljubezenske osi je Aljoša, 12-letni deček, ki je v razpadlem zakonu zgolj še grenak opomin na preteklo napako. Četudi tih in neopazen, je že s svojim golim obstojem odveč staršema, ki se iščeta v ljubezni, a v svojem prihodnjem življenju, ki ga že slutita, žal ne najdeta mesta za Aljošo. Ko nekega dne preprosto izgine in se zazdi, da je starša rešil vseh muk, pa zazija nezapolnjiva vrzel v življenju njegovih staršev. A je Brez ljubezni učinkovita prispodoba Rusije, ki pozablja svoje lastne otroke, kot so v kratkem napovedniku Liffa zapisali? Recenzentovo skromno mnenje je, da ni. Vsekakor je tendenčna drama z močnim punchlinom, skratka evropski film, kot se šika, a žal ne tak presežek kot nekateri režiserjevi predhodni filmi.

Druga predpremiera je film grškega režiserja Yorgosa Lanthimosa Ubijanje svetega jelena. Ekscentrični režiser je rednim gostom Liffa dober znanec: prvič je njegov film zaživel na ljubljanskem platnu leta 2011. V takratnem fokusu na mladi grški film sta se vrtela Kinetta in Alpe, medtem ko je Lanthimosov prvi angleško govoreči film Jastog bil predvajan pred dvema letoma. Ubijanje svetega jelena je vsekakor najbliže slednjemu: tako produkcijsko, jezikovno kot tematsko.

Ubijanje svetega jelena je film, ki gotovo ne pusti hladnega: bodisi vam je film smešen, fašističen ali preprosto slab, po koncu boste hoteli govoriti o njem. Za kaj gre? Spremljamo uspešno družinico, ki jo preči nepričakovana slutnja zla. Oče, kirurg, se zaplete v čuden odnos s sinom enega preminulega pacienta in ta mu da prerokbo. Edino pravično je, da tudi kirurg, ta nemarni zapitek, izgubi nekoga. Film je napet in je v kinodvorani kar terjal katarzičen smeh, vendar je tudi Lanthimos, tako kot Zvjagincev, že posnel boljše filme.

Absolutni knock out [pa je naš ekstravaganten izbor. Film Bar, ki je nastal pod režisersko taktirko Álexa de la Iglesie, je preprosto dobra kino izkušnja. Od prvega one shot kadra, ki nas predstavi z liki in spominja na prvi kader Altmanovega filma Igralec, se prične film odvijati z nesluteno hitrostjo. Hodi po tanki liniji med napetim trilerjem in apokaliptičo akcijo na eni ter ceneno komedijo na drugi strani. A ostaja na pravi strani. Dialoška nasičenost in pregovorni španski temperament diktirata udaren ritem. V hektiki komajda sledimo paničnim zaključkom, ki so gonilo zgodbe prvega dela filma. Mirni osrednji del filma se nato prelevi v lovljivko-vznemirljivko ali po anglešo chase thriller. Sam konec pa spominja na Schipperjevo Victorio.

Pojdite v kino gledat Bar, Kinobar pa sta za vas spisala Pia in Mateo.