Štirinajstega decembra je Slovenska kinoteka s sodelovanjem portugalske ambasade praznovala rojstni dan portugalskega filma. Praznoval je Manoel de Oliveira, ki sicer še zdaleč ni prvi portugalski režiser, je samo najstarejši, ob tem pa pri še vedno delovnih stoštirih letih še vedno predstavlja obraz tamkajšnje državne kinematografije.

Dejstvo, da finančna podpora portugalske države še vedno določa filmsko industrijo, je dandanes prav tak kulturni relikt, kot je De Oliveirov tekoči dialog z evropskimi filmskimi tokovi srede dvajsetega stoletja. Rdeče obarvana mizanscena in nasičene barve kamere prikličejo v spomin pozna dela Felinija in Viscontija, tako kadriranje kot dialog ter režija igralcev pa veliko dolgujejo partnerstvu Carriere-Bunuel. Slednja sta počaščena v hommagu, fantaziji na temo enega njunih vrhuncev, Lepotica dneva, v katerem je blestela Catherine Deneuve.

Oliveirovo nadaljevanje omenjene klasike je imenovano Lepotica za vedno ter razkriva Oliveirove težko ubesedljive umetniške obsesije. Več razlogov jeza to, zakaj o De Olivieiru obstaja relativno majhen kritiški opus. Poleg tega, da je visoko produktiven ter muhav pri izbiranju projektov, je važna tudi njegova visoka starost. Če v režiserjevem delu zadnjega desetletja obstaja rdeča nit, je to gotovo plastična upodobitev starosti iz osebnega, družabnega ter poklicnega vidika.

Kot v Lepotici za Vedno razloži Oliveirova postarna verzija Deneuve, Bulle Ogier, plačilo za greh ni smrt, temveč prenajedenost z življenjem, dolgočasje namesto obžalovanja. A Michel Piccoli je še vedno radoživi voajer, ki ljubi lepoto, Catherine Deneuve, pa je še vedno lepa, čeprav je izgubila strast in njen lik igra druga igralka.

V drugem filmu, Magičnem ogledalu, se zapornik v pogovoru z ravnateljem zapora sprašuje, mar Kajnovo ubojstvo Abela ni bilo napravljeno iz melanholije. Ta prizemljeni, vitalistični odnos v spletu s humanističnim idealizmom ter ljubeznijo do nadrealizma, je De Oliveirova močna plat, čeprav njegovi filmi filmi znajo biti moreči ali morasti.

V intervjuju, ki ga je opravil z Donatellom Fumarolo in Albertom Morom za njuno serije Besede in utopija, De Oliviera obžaluje, da film nima take take izrazne moči, kot jo ima literatura. Besede so po njegovo že reči, film pa se mora v njihovi skladnji držati naravnih zakonov. Njegov pristop k ustvarjanju je resnično literaren, torej referenčen, poln aluzij, vizualno-besednih iger, bolj nagnjen k suspenziji resničnosti kot k suspenziji nejevere.

Potem, ko je v svojem filmih v devetdesetih med drugim jemal po Bibliji, Nietzcheju ter Goetheju, je naslov prej omenjene serije intervjujev, Beseda in Utopija, uporabil za takorekoč avtobiografski film o slavnem jezuitu iz kolonialne Brazilije Antoniu de Vieiri, saj se pokojni pater sme predstaviti sam preko lastne zapuščine zapiskov in pridig. 

Rezultat je po mojem mnenju vrhunec režiserjevega ustvarjanja v minulem desetletju in eden najboljših filmov o trenju med biološkim in simbolnim, kar sem jih kdaj videl. Utopija je dvoje stvari - premoščanje krščanstva in humanizma, kot da bi bila eno, ter življenjski projekt patra-intelektualca De Vieire, ki z zagovarjanjem univerzalizma presega grozo lastne subjektivitete dokler lahko še govori. Besede ga spremljajo prav v slepoto in nemoč, a dokler ima še moč deliti svojo modrost, je grešno bitje,  podvrženo napuhu, strahu, itd. Šele v zadnjem kadru, ko izdihne, se začne njegovo svetništvo, saj za njim ostaja le papirna sled,  ki je njegovo življenjsko delo.

Zato je v mojih očeh upravičena gesta portugalske ambasade, ki nam je častila Besede in utopijo v Kinoteki, da bi videli, za kaj se gre portugalska kinematografija, torej Manoel de Oliveira. Človek, ki se nekaterim tamkajšnjim domačinom zaradi svoje vseprisotnosti zdi dolgočasen, medel in neosredotočen, mi ob lastnem manj nasičenem srečanju namesto tega predstavlja poosebitev redkih, mističnih, ekscentričnih, torej svetih lastnosti filmske umetnosti.

Človečil je Jan Adlešič.