Morje zdrsne. Veliki slani bok topi vrvi peska, jih premika. Sestavlja vezenine tal. Kot v mehki grob pada gledalec preko zenice kamere nizdol spokojnih tresljajev. Sonce, pravokotni obešenec v skrajnem kotu podobe. Tržnica. Sledimo hrbtu, ki nas pelje med obrazi, tesne delte starosti v oblah nasmeškov. Spet drugič otroci. Od tropskega sadja in mokrišč okusov v bežiščih filmskega platna gledalcu razpokata trebuh in jezik. V spajanju sopare in avtomobilskega smoga pleše ženska. Prisiljena erotika objeda začetno brezbrižnost prizorov. Premika me med silnim tesnenjem prahu in nasmeški, med to, ki skrivoma strmim in pijem dogajanje, ter to, ki ji vračajo pogled. Na platnu ponovno gibajoč portret sreče, ki naglo sublimira v telesnost. Bradati starec s potnimi premiki jogija. Z gladkih kit teles v gibanju gre fokus na krompir, papajo, mango. Spolzko sadje. Spolzek nasmešek starke. Gosta mrena ji diha na očesu kot zaklenjeno drsališče.

Potem pa – jamajški Kingston ponoči. Kot bi kdo usmrtil vse ljudi na svetu, ostane gledalec sam s hipno epilepsijo nočnih svetil, kanalizacijo in praznino ulice kot strašnim, klinično mrtvim tunelom. Pridružimo se prostitutkam. Včasih jih opazujemo, spet drugič družno strmijo v odprtino snemalne naprave kot sveta kavalkada, kot okronan prizor z renesančnega triptiha. To so prizori, s katerimi ameriški režiser Khalik Allah gledalca vsesa v fotografsko predverje svojega umetniškega dokumentarca Črna mati oziroma Black Mother. Film je bil posnet v lanskemu letu, pri nas pa smo si ga lahko ogledali kot del programa izolskega filmskega festivala Kino Otok.

Črna mati je kinematografski dokument Jamajke in njenih prebivalcev, ki svojo vizualno, tekstualno in zvočno ost disonančno stke v poglobljeno odo otoku – mitološkemu, poduhovljenemu, rodnemu, a tudi siromašnemu, dekoloniziranemu in razbolelemu mikrokozmosu. Zvok in vizualije je režiser namreč namerno sopostavil v neskladje, s to deritmizacijo pa dokumentarcu mojstrsko razčesnil obroč restrikcije, ki jo predvideva klasična forma soodvisnosti avdia ter slike. Prvo, zvočno potezo filma je torej nekako dvignil onkraj narativne zasnove, saj je govorjenje filmskih subjektov na trenutke podvrgel repeticiji ter umetnemu zvišanju hitrosti govora. Na ta način je govorico protagonistov stkal v vzvišeno in melodično filmsko grlo. Zvočno teme filma s svojo meditativnostjo spominja na lahne udarce bobnov, na mitski zven sufijskega obrata.

Allah s hrapavimi rezljaji preklaplja med scenskimi elementi dokumentarca, saj se posamezni prizori vrstijo na način negibnega ali polgibnega sosledja delcev fotografskega opusa. To počne načrtovano, kot bi skušal v gledalca potisniti izpraznjeno sapo bronhitika, nekakšno kronično nepotešenost odvisnika, ki ima v Črni materi stilsko angažiran namen. Filmsko platno postane ožičena spalnica, gledalec pa prisluškovalec najbolj skrivnemu človeškemu. Dokumentarec posameznika preko vizualij pretvarja v voajerja, ki mu v vidno polje nastanijo le polovico telesa - tragičnega, a lepega organizma jamajške identitete. H gledalcu prihaja vse najintimnejše – pasje in blagoslovljeno –, vse dokler se prizor objestno ne izmakne in obdrži del svojega molka ali dokler filmski subjekt ne vrne pogleda.

Kdo je Črna mati? Eden središčnih motivov filma so jamajške ženske v zgoščeni kompleksnosti svojih vlog in bivanja. V nekakšni stetoskopski intimi pred gledalcem bijejo ploskve konglomerata izpovedi Jamajčank – vernic, mater, spolnih delavk, revivalistk, prodajalk ... Allah problematizira in preizprašuje njihovo občutenje lastne telesnosti, pri čemer slednje na trenutke posnema zenovsko globino, s katero je Jamajka vsrkala in pogansko okiparila kolonialno injektirano krščanstvo. Je torej ljubezensko in skrajno poduhovljeno. Drugič preko dokumentarnih subjektov razpravlja o vraščenem in posredovanem estetskem idealu belega - o beljenju las in kože ter samopreziru, ki je njegov primarni strdek.

Motiv, ki se v veliki meri veže na zapisano in je med najpogostejšimi motivi v filmu, je moško poželenje oziroma objektivizacija ženske podobe, utelešene v posnetkih Jamajčank na postelji s ptičje perspektive, ob steni, iz avta ... Dokumentarec vedno znova prehaja od slednjih do izostrenih slik ženskih oči, ki v natlačenem fokusu kamere gledalcu razgaljajoče vračajo strmenje. Režiser tako preseka s potencialno vgnezditvijo enoplastne interpretacije spolne dinamike v jamajški družbi, koncentracije moči ter navsezadnje tudi vprašanja, kaj je pravzaprav temeljni poudarek filma.

Motiv jamajške ženske simbolno prežarja tudi režiserjev poskus sistematičnega razdolbenja dokumentarca na tri celote. Tako je posamezna tretjina filma s skoraj pretirano stereotipizacijo označena kot določeno trimesečje, ki se vizualno prehrani preko prizorov gole nosečnice z razklanim kokosom v naročju. Fotografska negibnost filmskega subjekta koagulira v podobo nekakšne grške kariatide. Estetiziran trk lepega in tragičnega, arhiviranega na filmskem platnu, doseže rezkost opekline. Dokumentarec tako obrobi še en prizorski ornament, ki se v sozvočju z drugimi prizori izteče v neznosno estetiko filma. Pa vendar onkraj vizualne vrednosti to deljenje dokumentarca na tri dele ni zares smiselno, saj se v vsakem pojavlja mnogovrsten nabor tem, ki jih ne moremo jasno razmejiti v sklope.

Ravno globina, s katero režiser potaplja snemalne prste v ilovico jamajškega, nakazuje, da je verjetnejša identiteta Črne matere ne ponosna, a obremenjena jamajška ženskost, marveč Jamajka kot kulturni, politični, socialni, umetniški in naravni univerzuum. Lepa, a razbolela stvariteljica. Allah preko podtem poleg ženskosti preizprašuje še poduhovljenost jamajškega naroda, pri čemer nikakor ne pozabi izpostaviti njegovega problematičnega obličja – kolonialne posredovanosti ter cerkve kot institucije, ki ohranja gmotno in institucionalno stratifikacijo. A vendar ne ostane v racionalističnem podpalubju jamajške vernosti. Prikaže jo ne kot religijo per se, marveč kot religijo s sluzjo, s prevleko, pod katero se mitsko zgošča vera Jamajčanov. Kosi poganskega, jedkost jamajške zgodovine in nepredstavljiva vdanost ljudi jamajški prsti in njenemu razraščanju, je odjeknila kot posebno zamaknjena in poduhovljena placenta družbenega življenja. 

Po estetiziranih kapilarah filma, režiserjevih mininaracijah, pridemo do zavesti o Jamajki kot ponosni, a od strelovoda zgodovine upognjeni državi. Entiteti, ki ničesar ne vsrka, ne da bi slednje prej previla v lastno dediščino, identiteto in naracijo. Jamajka je mati v smislu, da poustvari tudi tisto, kar ji je vsiljeno, in s trdoto kamenin arhivira lastni spomin. Khalik Allah je to misel kinematografsko prevedel na vizualno poetičen način, ki ni zataval v nevarno brezosebnost prisiljene družbene aktualnosti, marveč je angažiranost globoko in osebno prepojil z intimnim.