Drugačna fantovska leta

Drugačna fantovska leta

Recenzija izdelka
10. 1. 2018 - 13:00
 / Kinobar

Začne se s prizorom poroda, še bolj surovim in naturalističnim, kot smo jih v sodobnem filmu običajno vajeni. Matej spremlja in bodri svojo punco, ko na svet prijoka deklica Nia, nemirna kamera pa nas v temni bolniški sobi postavlja skorajda neprijetno blizu intimnemu dogajanju. Rojena je Družina.

Dokumentarec Družina, drugi celovečerni film Roka Bička, je v prvi vrsti nelinearna pripoved o Mateju Rajku, mladeniču iz Dolenjskih Toplic, ki ga je režiser s kamero spremljal celo desetletje, a nam lahko že naslov izda tendence po premišljevanju in relativiziranju odnosov, ki jih Matej gradi z bližnjimi, oziroma odnosov, ki gradijo njega. Ob preprostih starših, ki Mateja niso bili nikoli zares sposobni razumeti, njegovo odraščanje zaznamuje predvsem brat Mitja z downovim sindromom. Prav zaradi slednjega je Biček o tej družini sploh začel razmišljati kot o potencialni podlagi za film.

Režiser naj bi nato hitro ugotovil, da se lahko še zanimivejše zgodbe pravzaprav pišejo okrog Mateja, a gotovo ni mogel pričakovati, da si bo slednji na primer še precej mlad začel ustvarjati svojo družino, ki bo kmalu razpadla in dala filmu kopico novih iztočnic za raziskovanje. Velik del fragmentov zgodbe, ki se hkrati prepleta z vsemi ostalimi vidiki njegovega mladega odraslega življenja, namreč predstavljajo Matejevi stiki s hčerko oziroma boj za te stike.

In bolj kot se preplet Matejevih zgodb posveti določeni niti, bolj izstopa montaža, ki je pri tako izrazito opazovalnem, cinéma vérité dokumentarcu, režiserjevo glavno orodje umetniškega izražanja. Prizori, ko se na primer spretno razodene nova ljubezen Matejeve bivše punce, ali pa tisti, ko Matejev brat Mitja v snegu nosi svečo na grob umrlemu očetu, kažejo Bičkov občutek za vzpostavljanje simbolike v vsakdanjem in njegovo postavljanje kamere nadgradijo s prefinjeno postavitvijo v navidez naključen filmski scenosled. To je seveda lahko zavajajoče, a izpade precej impresivnejše, ko pomislimo, koliko materiala je moralo v desetih letih nastati.

Prvi velik dosežek je Bičku sicer moralo predstavljati že pridobivanje zaupanja članov sorazmerno revne, ruralne družine, ki so ga v svoje življenje spustili do te mere, da je lahko zajemal tudi nekatere njihove intimnejše trenutke ter so ga občasno očitno obravnavali kot enega izmed njih. Zdi se, da se je v najobčutljivejših trenutkih znal tudi umakniti in vsakdana svojih protagonistov ni motil, a je tovrstno poseganje v svet običajnih ljudi, ki so težko kdaj povsem razumeli, v kakšne vrste projekt so vključeni in koliko očem bodo nekoč izpostavljeni, že v nekem etnografskem smislu vseeno moralo predstavljati etično tvegano početje, ki seveda ni vedno upravičeno le s kvaliteto končnega izdelka, je pa slednja morda vse, kar lahko s te distance zares komentiramo.

Filmu prepričljivost in pristnost v vsakem primeru daje predvsem Matej, ki se z radovednostjo in iznajdljivostjo upira determinirajočim silnicam svojega okolja, a ga hkrati pogosto še vedno odseva. Matej se dogajanja in snemanja okrog sebe zaveda do te mere, da lahko s tem spretno manipulira in čeprav ga na primer občasno obišče socialna delavka in mu pomaga kontekstualizirati njegove učne probleme, je težko s prstom pokazati na kakšno njegovo očitno napako ali pomanjkljivost. V filmu razgrnjene različne plasti njegovega dojemanja sveta ga vzpostavijo kot osvežujoče tridimenzionalen lik in proti koncu pripovedi odstrejo tudi nekatere njegove problematične vedenjske vzorce pri odnosih z bližnjimi – predvsem z duševno prizadetim bratom - kar pravzaprav osmisli tako dolgo snemanje. S tem se Matej razodene kot neke vrste novi junak in antijunak slovenskega filma, čeprav, ali pa prav zato, ker nam je ves čas vsaj malce podoben ali pa nas na nek način spominja na kakšnega izmed ljudi, ki smo jih kdaj poznali.

V smislu njegovih odgovorov na težka vprašanja socialne delavke ali zdravnikov se kaže tudi njegova relativna elokvenca, s katero lahko na tem območju spomni na Bojana Bešića iz Filma o Bojanu, ki ga je mladi hrvaški režiser Igor Bezinović posnel leta 2015. A medtem ko se Biček v veliki meri osredotoča prav na družinske odnose okrog izstopajočega posameznika, je bil Bezinović skoraj obratno od tega pri seciranju zgodovine svojega problematičnega lika večinoma usmerjen prav v vse druge aspekte njegove socializacije, s čemer je že opozarjal na problematiko njegovega pomanjkljivega družinskega okolja. Bičkovo izpostavitev družinske celice pa lahko pri nas morda vidimo celo kot del širšega filmskega trenda premišljevanja »pravih« in »nepravih« družin v luči sodobnih družbenih transformacij, kar so samo v zadnjem letu ali dveh na neke relativno sveže načine počeli npr. tudi filmi Mama, Ivan in Družinica.

Bičkova Družina se kljub vsemu v prvi vrsti še vedno zdi predvsem film o odraščanju in pri tem izstopa tudi zato, ker se izogiba pričakovani procesualnosti. Če svojo pripoved načne s prizori rojstva in časom po rojstvu Matejevega otroka, nas v nekem trenutku nepripravljene vrže k posnetkom Mateja kot štirinajstletnega šolarja, ki je podobno dezorientiran tudi v kakšnem kasnejšem trenutku, a režiser pri preskakovanju kljub odsotnosti metatekstualnih elementov dogajanje uspešno povezuje z majhnimi, neočitnimi iztočnicami, ki nas orientirajo v času in prostoru. Nenehne elipse v njegovi strukturi tako niso anomalije ali naključja, temveč njegov glavni gradnik, ki lahko že nudi podlago našemu razumevanju nestabilnih družinskih odnosov in Matejevega razvoja.

Na podoben način lahko funkcionirajo tudi redke prekinitve naturalističnih prizorov s posnetki Matejevega disko ali koncertnega zabavanja, kar Družini v slogu nekaterih slavnih primerkov sodobnega razcveta dokumentarnega filma doda ščepec stilizacije. S tem občasno skoraj deluje, kot bi npr. Linklaterjeva Fantovska leta ovili v evropski verizem kakšnih bratov Dardenne. In ko se ob koncu po raznih nepričakovanih prelomnicah v Matejevem življenju sprašujemo, kje je smiselno tovrstno sledenje odraščanju zaključiti, nas režiser z roba novih premis premeteno vrne na začetek. Družina je zbrana pred hišo ob radijskem sprejemniku, kamera pa nam približa obraz 14- ali 15-letnega fanta, ki s svojim zamišljenim izrazom nehote ves čas izstopa. Kot bi skušal režiser povedati, da si na tisti točki res ni bilo možno predstavljati, kaj vse bo Mateju prineslo sledeče desetletje. Zdaj je za nas morda relevantnejše vprašanje, kam bo v naslednjih letih režijska pot zanašala Roka Bička, v vsakem primeru pa si je težko predstavljati slovensko filmsko prihodnost, ki si za eno izmed referenčnih točk dokumentiranja, pripovedovanja, pa tudi samega občutka za človeka odslej ne bo jemala filma Družina.

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.