Ekstravaganca 24. Liffa

Ekstravaganca 24. Liffa

Recenzija dogodka
20. 11. 2013 - 13.00
 / Kinobar

Če sem lani zabavljal čez Ekstravaganco, da za nekatere filme predstavlja zadnja vrata na festival, potem je letos splošni vtis prej obraten. Sekcijo namreč preveva bolj komercialna naravnanost kot prejšnja leta; več kot polovica filmov je angloameriške produkcije. Ob tem oznaka komercialnost morda res zveni kot obtožba na prvo žogo, a imajo geografsko-finančne korenine filmov vseeno praktično posledico: na portalu Rotten Tomatoes so vsi štirje filmi omenjene produkcije obdelani v najmanj dvajsetih, večinoma naklonjenih kritikah in tako posledično lažje prepoznavni in dostopni.

Ostala dva predstavnika nujno prihajata iz Azije, brez katere Ekstravaganca ne bi bila več resna kategorija. Takashi Miike, kultni večkratni cenzuriranec, postavlja policiste v Slamnatem ščitu pred naraščajočo dilemo: kakšen smisel ima varovati pedofilskega blazneža in zanj zastavljati lastno življenje le zato, da ga bo potem Zakon verjetno obtožil na smrt v bolj civiliziranem prostoru in s štempljem na papirjih? Antagonist Kiyomaru s svojo anarhičnostjo in psihološkimi igricami evocira tako Jokerja kot Johna Doeja iz Fincherjevega Se7en, a ne dosega prepričljivosti nobenega od njiju. Obetaven triler se začne sesedati, ko prav vsak umirajoči pred zadnjim izdihom tarna o svoji bolehni materi ali pa o svojem nemočnem otroku, ki ne sme ostati sam na svetu. Vedno več tistega, kar bi moralo biti pokazano, je povedanega, kot da se Miikeju ne bi dalo narediti zadnjega dejanja sicer dobro zastavljenega trilerja, kjer sem se še na polovici spraševal, od kod filmu tako nizke ocene.

Poročnica Kim leti v nebo je definitivno najbolj nahajpan film letošnje Ekstravagance. Tu gre za enega tistih izdelkov, ki so videti bolje v ideji, promociji (»Koliko severnokorejskih filmov pa ste že videli v življenju?«) in debatah po projekciji kot pa na samem platnu. Dvorana se je smejala ob delavskih parolah, ki so marsikoga spomnile na neke druge čase, potem pa se je na pogovoru po filmu zgodil precej hecen moment: korežiserka Anja Daelmans je namreč zatrjevala, da film ni ironičen ter da je želela narediti iskreno pravljico, ki bi se ji ljudje od srca nasmejali. Kar pravzaprav opozarja na našo lastno nekonsistentnost: severnokorejsko koprodukcijo o uspehu posameznika s srečnim koncem bomo takoj označili za ironijo propagande in tendencioznosti njihovega režima in verjetno tudi same kinematografije, medtem ko bomo pri zahodnih pravljicah ameriškega sna veliko manj dovzetni za precej podobne vzvode. Kim pravzaprav spomni na Borata, ki ni parodija nekega ubogega neukega vzhodnega naroda, ampak ameriških stereotipov in pomanjkanja distance do samega sebe. Tako hitro vidimo, da se pravzaprav ne smejimo več Severni Koreji, ampak sami sebi. Le koliko ljudi bi še spuščalo ironične smehljaje, če bi na platnu vrteli Disneyjevo ali pa Pixarjevo risanko?

Nesrečno prevedeni Laboratorij groze je najbolj enigmatičen film sekcije in najbolj zahteva drugi ogled. Krivično pa ga omenjam predvsem kot enega najočitnejših primerov spodletelosti programske knjižice LIFFA, ki film napoveduje kot »vrtoglavo hiter zombijevski triler«. Ravno nasprotno, film namreč preveva občutek iztaknjenosti, ki se dogaja v počasnem ritmu križanja dveh svetov istega narativnega vesolja. Zombiji so prisotni le kot zelo začasno duševno stanje. Spočetka nas sicer napeljuje na telesni horor, a nato krene v povsem drugo smer, v »mistično dramo«, kot zatrjuje knjižica. Omembe vredna je tudi montaža, ki občutke v določenih trenutkih poudari z neko asociacijo, večinoma iz narave, in še dodatno prispeva k zamaknjeni atmosferi.

Film V strahu je psihološki horor. S tremi junaki. Labirintom. Pa fantomsko-kafkovskim hotelom. U, in enim avtom. Kar mu štejem v velik plus. Nismo namreč priča temu, da bi se fanta in punco neumorno jagalo po temnem gozdu, kjer bi morali poleg vsega drugega z njima sočustvovati še v tem, da sta v mrzli noči prešvicana do spodnjega perila. Prijetno je videti, da sedita na toplem, čeprav blodita naokoli z že gorečo lučko za bencin. A po drugi strani primarno fizično udobje v ospredje še bolj potisne strah in pričakovanje. Tom in Lucy, ki se poznata šele dva tedna, sta drug drugemu bolj ali manj skrivnost. In potem je tu še za horor nujno zlo, ki je utelešeno v precej normalnem človeku. Itak, zlo se nahaja v sleherniku. Problem se mi zdi, da gre v tem primeru za abstraktno zlo v konkretnem človeku. Seveda, mož je nekakšen test njunega odnosa, a vseeno se mi zdi, da potrebuje nek boljši motiv za vodenje te gonje, kot je gola želja po psiholoških igricah in osebnostna lastnost, da je, podobno kot Kyomaru iz Slamnatega ščita, jokerjevsko anarhičen in avtodestruktiven. Problem hororjev je dostikrat to, da se zdi ves ta ogromen trud zlobnežev za to, da malo trpinčijo neakj ljudi, ki naključno pridejo mimo, totalno nerazumen. Kaj imajo od tega, kaj jih žene? Kaj sploh delajo, ko ne preganjajo ljudi? Zakaj bi šel nekdo skozi toliko komplikacij, da lahko potencialni parček preveri svojo zmožnost skupnega sožitja? Lahko se gremo metafore kapitalizma in tako naprej, a če nam ob še tako karizmatičnem antagonistu ni pol klinca jasno, zakaj to počne, potem je to rahlo kisel element v sicer blazno vzdušnem filmu.

Destruktivna sta tudi junaka filma Turista in čeprav njuno delovanje deluje absurdno v maniri otoškega črnega humorja, to ključno gradi duh filma, ki deluje precej generacijsko. Tina je stara 34 in živi pri mami, ki jo kontrolira stop-non. Chris je pedanten in to pričakuje tudi od sveta. Tina in Chris se odpravita na roadtrip. Za Chrisa ima svet neka pravila, kot je to, da se ovitek od sladoleda vrže v koš za smeti, ne pa na podest legendarnega tramvaja. In če se tudi ostali ljudje ne držijo teh pravil, to dojema kot osebno žalitev. A to je šele začetek. Kot osebno žalitev začneta tako Tina kot Chris dojemati kakršnokoli drugačnost in ne le to, to drugačnost želita tudi spremeniti. Kar vodi do novih osebnih žalitev, ker nekaterim ljudem pač bolj sede snobovsko-minimalistično urejena prikolica namesto hipijevske barvitosti. In če so ti ljudje s slabšim okusom v življenju izdali že več knjig kot Chris, ki na potovanju išče navdih za svoj prvenec, potem je neka krivica tu očitna. Chris pa ni pasivnež, ki bi se pogreznil v letargijo, ampak si v slogu Raskolnikova dovoli presojati, kdo si zasluži umreti ter na svoji poti odstranjuje tiste ljudi, ki se mu kažejo kot mentalno slaboumnejši in obenem – nerazumljivo – uspešnejši oz. na tak ali drugačen način neupravičeno superiorni. Zdi se, da mu skoraj vsak, ki mu stopi na pot, dokazuje njegovo lastno ničnost in ušivost. Tako začne svoj absurdni morilski pohod, pri katerem se mu na še bolj absurden način pridruži tudi punca Tina in skupaj delujeta kot otroka, ki odstranjujeta vse in vsakogar, ki jima kakorkoli nasprotuje v njuni egocentrični viziji sveta. »Želim, da se me ljudje bojijo in da me spoštujejo,« dahne Chris. In tisti, ki ga ne, bodo že dobili svoje. Zagotovo vrhunec sekcije.

Najbolj presenetljivi gost Ekstravagance je Konec je tu, ki bo od vseh filmov zagotovo največja komercialna uspešnica, saj se v njem pojavljajo vsi zlati dečki t. i. Apatowna, torej vsi znani komiki, ki so šli skozi filme ali serije, nad katerimi je bodisi režijsko bodisi producentsko bdel oče novega vala bromance, Judd Apatow, ki pa tokrat ni sodeloval. All-star prijateljska zasedba k sreči sproducira nekaj bistveno boljšega kot podobni poizkusi Appatowega cimra iz manj slavnih let, Adama SandlerjaFilm je delno »meta»: Seth Rogen igra Setha Rogena, Jonah Hill igra Jonaha Hilla itd. Vsi ti igralci, ki smo jih bili navajeni v vlogi beta-samcev, ki niso ravno najbolj priljubljeni in imajo težave pri komunikaciji z ženskami, se ne morejo več pretvarjati, da so marginalci in da lahko še vedno z isto legitimnostjo igrajo simpatične luzerje. Vsak izmed njih je bolj ali manj uspel in glede na to igra bolj ali manj naduvanega zvezdnika na zabavi Jamesa Franca. Bromance so s sabo vedno nosile tudi podtalno homoerotičnost in kot da bi se film teh opazk zavedal, še bolj potencira gejevske fore. Zaradi teh se zgodi najbrž najbolj čudaški trenutek filma, ko se James Franco in Danny McBride prepirata, kdo bo komu pospermal obraz. In kljub temu da imamo tu kar naenkrat upodabljanje sveta slavnih, križanega z znanstveno fantastiko, je to še vedno nezgrešljiv svet Judda Apatowa, ki je postavil smernice trenutno najbolj popularni vrsti komedije, v kateri kraljujejo friki in giki, pa čeprav so zdaj slavni in imajo polno keša.

 

Od RŠ pa bo keš za recenzijo Ekstravagance vlekel Robert Kuret.

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness