Vse, kar človek potrebuje, je 35 mm. Dovolj, da ujame čas, nariše nove svetove in posveti v globine danega. Koluti Slovenske kinoteke so se za zaključek sezone, med 17. in 21. junijem, odvili v 2. Festival 35-mm filma. Da bi slavili, ohranjali in opominjali na ta filmski standard in z njim povezan način projekcije, ki je verjetno najbolj zaznamoval prvih 120 let filmske zgodovine, danes pa izginja v digitalne piksle. In to ne samo s filmskih setov in iz dvoran, ampak celo iz filmskih arhivov po vsem svetu. Bi si Dziga Vertov še tako optimistično upal trditi, da film, čeprav »porezan, ohripel, ranjen«, preživi vsako težavo, tudi to?

V okviru festivala se na belem nedrju kinotečnega platna niso bohotili le zakladi domačega filmskega arhiva, temveč je »manifestacija za 35 mm« privabila tudi tuje institucije. V sodelovanju z Avstrijskim filmskim muzejem so bile predvajane na novo restavrirane filmske klasike, na primer Diazov Batang West Side ali pa vedno znova aktualna nemška klasika 30-ih, Ljudje v nedeljo. Pod okriljem Francoske kinoteke in newyorškega Anthology Film Archives pa so na ogled bili postavljeni arhivski dragulji ekspresionističnega in avantgardnega filma, od Jeana Epsteina do nabora newyorške avantgarde 60-ih.

Če je bila lanska prva edicija festivala posvečena kinotečnemu abrahamu, pa je letošnja uvertura v jesenski vrhunec slavja Leta kina, v novembrsko retrospektivo z vabljivim naslovom Filmi, ki jih nočete videti nikjer drugje kot v kinodvorani, ki je izzvenela v tonih Kubrickovega Barryja Lyndona.

Tako je bil minuli teden pravi praznik za vse cinefile, ki svoje magdalence najraje pomakajo v migetajočo črnino kinotečne dvorane. Ta pa je - kljub bisernemu naboru in izboru 35 milimetrov – ostajala vedno vsaj na četrt prazna. Pa še to so (smo) jo naseljevali stalni prebivalci kinotečnih logov, in recimo, da je bilo le par tistih, ki je štelo nekaj let manj od same dvorane. Zato se mi zdi v kontekstu tega festivala, katerega namen, naj ponovim, je slavljenje, ohranjanje in opominjanje filmske zgodovine, vredno postaviti vprašanje, ki mi ga je pred eno izmed projekcij navrgel nek starejši možakar s pipo. Kaj se je zgodilo s filmsko publiko? Kam so izginile vrste študentov, ki so se še pred dobrimi 30 leti vile vse tja do zdajšnjega Nobel bureka in čez, da bi bile deležne, z besedami Casettija, ultimativne umetnosti 20. stoletja?

Če te besede izbezljamo iz nostalgične obarvanosti, se pravzaprav sprašujemo, kaj danes film sploh je in predvsem, kakšna je njegova izkušnja – gledalčevo doživetje, če ne teh 35 mm na platnu kinodvorane? Včasih se zazdi, da je Kinoteka bolj kot kino – torej prostor, kamor bi človek šel olajšat in napolnit dušo - pojmovana kot filmski muzej, poln prašnih, črno-belih podob. Arhivi, tudi filmski, so za večino nezanimive police zaprašenega odpadnega materiala zgodovine. Pri tem pa pozabljamo, da je tam vse več kot prah in dolgčas. In to niso le besede nostalgika v iskanju izgubljenega časa!

Arhiv namreč na tem mestu mislimo s Foucaultom. In arhiv mislimo z Derridajem. In predvsem, na križišču teh arheoloških teorij, mislimo arhiv kot neskončni potencial, vir in izvir novega. Vendar ne na način citatnosti, interteksualnosti in drugih orodji postmodernističnega preigravanja.

Da je možno iz starih kupov traku ustvariti nekaj novega, priča zaključna projekcija kultnega filma Sergeja Paradžanova Sajat Nova iz l. 1968. Dogodek, ki so ga v Kinoteki pripravili skupaj z italijanskim arhivom-televizijskim programom Fuori Orario, nosi podnaslov Svetovna kinematografska premiera, zavidljive dolžine 290 minut.

Kdor pozna film Sajat Nova, ve, da je v prejšnjem stavku narobe prav vse. Pandžanov je sicer posnel film o največjem armenskem trubadurskem pesniku – ašugu, Harutjanu Sajatjanu ali Sajatu Novi, kralju pesmi iz 18. stoletja. Vendar je to film dolžine 78 min oz. sovjetsko cenzuriranih, režimsko zmontiranih in rusko sinhroniziranih 73 min, pod vodstvom sovjetskega režiserja Sergeja Jutkeviča.

Gre za vizualno osupljivo biografijo pesnika, ki služi Paradžanovu za razmišljanje o vlogi umetnika, umetnosti, podobno kot to počne Tarkovski v Andreju Rubljovu. Hkrati pa je, čeprav nemi, krik narodov, zatiranih pod sovjetsko uravnilovko.

Niz hermetičnih filmskih podob, obujajočih Pasolinijevo Medejo, je značilno močnih barv. Take srečamo npr. pri ruskem primitivizmu in so eno glavnih pripovednih sredstev. Paradžanov, ki se je navdihoval iz hagiografij – življenjepisov svetnikov, z vzpostavljeno ikonoklastično perspektivo razreši oz. se povsem znebi komponente časa. Dvodimenzionalne podobe, ki si v necenzurirani verziji niti ne sledijo kronološko, se iz dimenzije časa izluščijo v nadčasovnost. Univerzalnost je hkrati inkarnirana v androgini podobi pesnika, ki ga včasih igra moški, včasih ženska, Paradžanova muza, Sofiko Čiaureli. Sajat Nova je film, ki se je morda najbolj približal Pasolinijevi opredelitvi filmskega jezika kot najbližjega pesniškemu.

Sajat Nova, kot je bil prikazan minulo soboto, ni bila navadna projekcija muzejskega gradiva, ampak pravi umetniški dogodek. Prikazan ni bil film, temveč ves material, ki ga je posnel Paradžanov. Neobdelan in surov. Prav s tem dogodkom lahko argumentiramo potencialnost arhiva. Kopijo je italijanski program Fuori Orario pred 10 leti že pokazal na televiziji, medtem ko je kinematografska platna razbelila prvič prav v okviru kinotečnega festivala.

Če ostanemo pri filmskem materialu, je bil ta restavriran samo do polovice, drugi del pa je še prekrival siv filter, ki ga dobi postaran filmski trak. Že tu se lahko vprašamo, če bi se, glede na pomen barv za Paradžanova, ta sploh podpisal pod to verzijo. Ob gledanju se je zdelo, kot da bi se pred gledalcem kadri slekli. Pokazali so se goli, v cvetoči intimi napak, z reprizami in nerodnimi tehniki v kadru.

Film, ki je sicer nem, je vseh pet ur, pozor!, brez prekinitve v živo spremljal kinotečni hišni harfist Eduardo Raon. Glasba, ki jo je ustvarjal, je dajala občutek hipnotičnosti, podobe so se odprle v povsem nove dimenzije. Tak Sajat Nova, hkrati je in morda celo bolj ni film Paradžanova. On je namreč svojega že ustvaril v 78 minutah. Zato bi v primeru sobotne projekcije morda lahko govorili o soavtorstvu vseh, ki so bili vpleteni vanjo - od arhivarjev, restavratorjev, programskih vodij, kionooperaterja, Raona. Kajti, sobotni Sajat Nova je bil film-dogodek. Psihedelična izkušnja, ki je tudi najbolj izkušene gledalce vmes prisilila na zavojček svežega zraka. In jih pustila obnemele še dolgo v prvo poletno noč.

Festival se je tako zaključil primerno in veličastno. Pokazal je, da je filmski arhiv več kot pokopališče filmski trakov. Več kot zgodovinski učbenik. Arhiv ni samo zaklad, zakopano zlato. Če rečemo z malce preinterpretiranim Kosovelovim konsem, da je zlato gnoj; je arhiv polje, ki čaka, da ga nekdo obdela, da na njem vzklije novo življenje. Film je vedno izkušnja. In film je vedno tudi dogodek. 35 mm na belem platnu kinodvorane. Za vse ostalo, digitalno, v zavetju računalniškega zaslona in v popolni samoti svoje sobe si bomo pač moral izmisliti drugo ime!